Hej, ti! Prišel si med vijol'čne...
jemljejo za samoumevno? Tako je, kot bi mislili, da se ne bo nikoli spremenilo.”
Nicholas Sparks, Poroka
Po strunah prvakinj
Srce je vleklo v dvorano Tabor. Pred začetkom tekme. Bom že zgurala bolečine. Nekaj pravih prijemov z zdravili. Pa po moje tak ne bo dolgo trajalo. Tri nize? Recimo. Ob točki. Prva prvenstvena tekma sezone je. Pa te punce so tak al tak polne presenečenj in elana....
read moreVonj trenutka
Nekje med iskanjem zdravih napitkov in ključev, ki naključno (in ne usodno) ostanejo doma, se je zgodil krasen večer v Ljudskem vrtu, ki je bil poln skritih pričakovanj, ne kašljal preveč upanj in hvaležnost, da se je na tribuno po pol stoletja (ker pretiravam, je...
read moreSkromnost bolečega srca
Umetnost umetnega je biti umeten kolikor si sploh lahko umeten. Pogled seže daleč. A ničesar ne spremeni. A potem. Prideš. In skopiraš. Vse kar lahko od drugih, da si ti dober. Ali skapiraš? Da živiš v lažni utvari, da si nesmrten. In da se te večnost dotika s pestmi...
read moreTorek trinajsti
Dragi Jurovski dol, hvala za krasen popoldan. Hvala Sabina, hvala ostali prijatelji. Hvala vsem prijaznim dušam za krasen spomin. Naši dve legendi. Ne spadam med ljudi, ki jih moti dež, ker dež vedno nekaj lepega prinese. Rezervna klop. Zato me tudi dežniki in ostala...
read moreUtrinek 37. Skerbinjekovega memoriala
Vedno je lepo priti na Skerbinjekov memorial. Ogrevanje. Sobotno popolne sem se namenila posvetit tekmi našim mladim odbojkarjem, ki so se borili proti Aich/Dob. Geste. Celo tekmo so se mladi fantje z nekaj izkušenimi trudili loviti, dobiti in zmagati, vendar po tem...
read moreSubtilnost
Nekje med kapljicami švica in požirki Radenske ugotavljam, da sem tokrat res zgrešila oblačila. Vid. Ker če kaj, sem bila prepričana, da bi mogoče oblekla kar pulover, da se po tem ne bom pritoževala kako hudičevo se ne znam oblečt na fuzbal, ki je z mano na dnevni...
read moreKo lahko je in ko je
Nekje na poti ga le najdeš. Hvaležen, da imaš vsaj parkirišče, če že avtobusa ne. Zagledaš ga s kužkom in ga vprašaš kdaj se vrne. Nekje blizu sta dva izjemna in obrneš se čisto v drugo sfero in se vrneš tja, kjer je tvoj Dom. K zmagi. Žiga. Številka 19 sem in ta pot...
read morePot do gola
Vse se je na koncu postavilo na svoje mesto.Muhasto vreme. In prišel je sonček. Pri vhodu. Prišel je prazen parkirni prostor.Prišla sva midva. Pa najina tako ljuba družina. Igralci Rač. Vse smo se zmenili pred tekmo, da smo se pol lahko celo tekmo imeli tako zelo...
read morePlemenitost, ki ji rečemo Vijol’čna kri za vse ljudi
Slediti občutku. Poslušati srce. Verjeti v življenje. Biti vzornik. Drugačen od drugih. Vztrajen. Skromen. Moja pobarvanka. Hvaležen in ponižen. Publika na snemanju. Nekje med vrsticami življenja se zgodita dva dneva, dva tako preprosto fantastična dneva, ki ji mi, v...
read moreVrtiljak misli
Ne vem koliko zmorem sesti na klop lastnih pričakovanj brez da ne bi rekla: »Ni ratalo.« Helikopter. Ob tega se nihče nikoli ne dregne. Tista nesrečna luža, ki je ostala kot sled nekega slabega vremena. In te male štenge. In to po tem ko se je vezalka seveda morala...
read moreLegenda, daj petko!
Smo kdaj dovolj iskreni sami s seboj, toliko iskreni, da smo lahko ogledalo resnice, ko pridemo do spoznanja, da včasih skrenemo s poti in raje gremo dalje, po tisti poti, ker smo preveč leni, da bi se vrnili na pravo pot? Tribuna C7. Vijol'čna kri za vse ljudi, moj...
read morePrihodnost na centralnem igrišču
Dragi prijatelji. Znani obrazi. Tokrat z vami delim kratek blog s tekme mladinske lige, kjer je naša mladinska prihodnost gostila prijatelje iz Cinkarne Celje in nesrečno izgubila. Rezervna klop. 400 krasnih navijačev je videlo dva različna polčasa in res zanimiv in...
read morePrihajamo… štirinajstič!
Srca plemenita, ki prihajate. Duše srčne, ki pišete naše zgodbe. Prijatelji življenja. Dobri ljudje, ki čutite pogled bolečine.Dobrodošli.Vijol'čna kri za vse ljudi vabi vse vas, da pridete. Skozi vrata medijskega središča Ljudskega vrta in darujete kri. Na stadionu....
read moreOd sredine do višine
Tisti trenutek. Samo tisti en sam trenutek. #NajboljšiNaPlanetu Kapljice se mešajo z bolečino, ki govori o minljivosti, o tistem trenutku, ko se ti odvijejo vsi spomini in čakajoč prevoz s vprašanjem kaj se bo zgodilo, ko boš odprl vrata doma, ki ti je tako znan....
read more212 km stran
Ker »če« za včeraj res velja, sem ostala doma. Pa tako zelo sem si želela priti. Ne glede na vse. Ne glede na pretekle izkušnje. Ker gledam samo tja, kjer je moj klub. Srce mojega mesta. In čeprav na koncu nisem našla nekoga, ki bi me lahko vzel s seboj, sem dan vzela...
read moreSijaj otroških oči
Izbirati izbrano, ko si že izbral in med izbranim vzeti neizbrano je isto kot da bi želel, da si izbran za izbrano in nisi izbran, ker če bi bil izbran, bi si želel da je izbran nekdo, ki ni izbran, ker če si izbran, je izbran izbranost? Iz oči v oči. V resnici je...
read morePuščica
Ustavim se pri meni ljubi mizici z dvema stoloma in strmim v daljavo. Vedno se mi tako zelo mudi. Fotografija, dve, morda tri. Pogled na najlepši stadion, streho, ki bo kmalu nova, dom, Kamnica in že se mi mudi, saj me čakajo parkirne ure, zajtrk, službene obveznosti,...
read moreNevihta
Pod streho »rumenega« neba smo čakali kakšna pot bo vodila nedeljski večer v drugem krogu nogometnega državnega prvenstva. Ko si mislil, da je dol padlo že vse, je padlo še več. In še bolj. Nekje pred Šempetrom. Nekje med nevihtnimi strelami in grmenjem so eden za...
read moreNa poti poti s potjo poti
Trenutek ko obstaneš. Ne razumeš in ostaja samo še kup vprašanj. Ne želiš odgovorov. Na poti. Bojiš se, da te bo resnica opekla. In brazgotina te bo spomnila na čas, ko si dal vse. Kar si imel. In kar smo imeli. Kar imamo in kar damo. Med polji. Življenje vedno vrne,...
read moreSanjave oči novega dne
Kako bi obrnil hrbet nekomu, ki ga imaš najraje na svetu? Kako bi grdo govoril o nekomu, ki ga imaš rad točno takšnega kot je? Nepopolnega. Tvojega. Del tvoje duše in srca. Olepšana Mladinska ulica. Ker življenje včasih najde »naključja,« so mi rekli mesec in pol...
read moreVizija poletja
Ograje že čakajo, ko se zgoraj zjutraj odpravim na svoj pohod. Sobota je, sonce bo vzšlo šele čez nekaj časa in opazujem okolico meni tako ljubega stadiona, ki bo ob šestih gostila prijateljsko srečanje z ekipo CSKA 1948 Sofia. Nisem glih najbolj ok, ni moj teden in...
read moreInkognito
Nekaj kapljic se je spustilo z neba ko sva zapuščala stavbo nacionalne televizije. Nekateri so odpirali dežnike, midva pa sva hitela proti parkirišču zraven železniške postaje, ker parkirišče bližje (seveda) ni bilo prosto. Gledala sva na uro in preračunavala koliko...
read morePotegnemo črto pod minulo sezono
Trenutki se zarežejo v srce. Končana je. Še ena od mnogih.Zaprli smo vrata stari, da čez slaba dva meseca odpiramo vrata novi.Za mano je sezona, ki jo kljub vsemu kar sem doživela in preživela, dajem v enega lepših spominov. Pustila bom ta lepše in slabše dajala v...
read moreV slovo izjemni karieri Martina Mileca
Izjemen privilegij imam v življenju, da sem jih spoznala. In izjemno počaščena sem, da jim danes lahko rečem moji prijatelji. Igrala za otroke. Uspešnica. Skupaj smo doživeli res vse. Bili smo, ko smo jokali ob največjih uspehih in se tolažili ob porazih, bolečinah,...
read more