Iskrena hvaležnost

Kot da bi bilo včeraj se spominjam srečanja pred meseci s svojim najljubšim nogometašem. O tistem trenutku sem sanjala mesece. Kaj mesece, leta. Nikomur ni bil pomemben, za mene pa je bil, kot da bi z neba padel Bog. Moj bog.

Danes se je nekaj podobnega zgodilo naši Mateji. Kljub temu, da si je to želela, se je verjetno po tiho bala kako bo izpadla, saj je želela naredila vtis. Uspelo ji je. Hvala Jovan, da si mi pomagal, da sem prijateljici uresničila željo. Cenim in sem iskreno hvaležna.

Hkrati se zahvaljujem dvema Pridigarjema. Enemu starejšemu in drugem mlajšemu. Jaka bo vesel, ko ga bo v torek čakalo presenečenje…

Odranci drugi dan so bili prijetno druženje. Tokrat trio M., ki si je obljubil, da se v sredo znova srečamo.

Pripeljale smo se hitro in avto parkirale dobesedno na našem vipu. 

Ni nas bilo veliko, smo se pa iskreno nasmejali in se imeli prijetno.

Punce so jamrale nad vročino, meni pa je bilo tako prijetno, da mi sonček sije v obraz, na igrišču vijolčni sončki, tam v daljavi delo pridnih ljudi, prijazni prekmurci, ki so bili hvaležni za vsako malenkost, simpatični fantje…ni da ni bilo.

Videli smo seveda tudi štiri gole. Zahvala Goranu za zadetka.

Ne zahvaljujemo se nasprotnikom iz Kijeva, Arsenalu, ki so naše fantje zbijali na tla, kot da igrajo evropsko ligo in njihovi kriki in bolečine niso bili videti zdržni. 

Po tekmi je sledilo zgoraj omenjeno srečanje…in veselje…

Seveda je sledila papca in Mirage…

Lepo smo se imele…

Kdo ni bil, si je sam kriv. 🙂