Ni bilo namenjeno…

Če mene vprašate, so naši nogometaši včeraj proti hrvaškim nogometašam preprosto pregoreli v preveliki želji…

Mogoče bi zmagali, če bi bil v vratih kdo drug, mogoče bi zmagali, če bi igral nekdo drug na drugi poziciji, mogoče bi bilo vse drugače, če bi se prva tekma drugače končala…

No, pa se dragi moji…NI.

Tudi če bi sodil včeraj drugi sodnik, bi morda bilo lahko kaj drugače…

Pa smo, če smo pošteni, priznali pošteno poraz. Včerajšnji 0:1…

Polni Ljudski vrt.

Kulisa, ki jo navijači le sanjamo…

Čeprav je od zadaj vedno nekdo, ki se ne zna obnašat in para živčke…

A tudi to je del mojega doma številka dve…

Ko sem iskala parking in na južni zagledala lepo število ljudi, sem bila vidno presenečena…

Že pred osmo sem se napotila k vhodu. Pa tako ali tako ne bi še šla…

Srečala sem namreč številne prijatelje, delila listke s pesmicami, z ljudmi deklamirala in repala…krasno je bilo…

Hkrati pa toliko obrazov, ki sem jih videla prvič…ostalo je vprašanje…pridejo v soboto tudi Knape pogledat?

Po petih minutah sem prispela noter. Ko sem gledala ljudi kak se v vrsto postavljajo mi je bilo smešno…

Prepričana sem namreč, da je marsikdo stal v vrsti vsaj 20 minut…samo zato, ker je verjetno bil prvič (kot da sem fazanka na Ekonomski pa si grem prvič sendvič kupit pa nanj čakam 20 minut, v četrem letniku pa pri isti gužvi dobim takoj. :))

Na stadionu je bila krasna kulisa. Fantje in dekleta so postavili zgodbo, ki smo jo lahko le sanjali. 

Res, bravo ekipa…ponosna sem na vas. Žal mi je, da vam nisem mogla prit pomagat…ko vedno tako hočem, zdaj pa res nisem mogla…

Tudi tokrat bom izpustila psihopatske izpade nekaterih ljudi na tribuni, ker je žalostno, na kakšen nivo se znajo spravit…

Še enkrat se poskušam na okroglo ognit tistim, ki ne vedo za kaj so tam…

Pa vendar se zahvaljujem vsem tistim okoli mene, ki so me skozi tekmo spravljali v smeh in sosedu na levi, popolnemu neznancu, ki je z mano analiziral tekmo…

Da ne pozabim…hvala vsem tistim, ki so mi pomagali pri stavah…in ne, Gregor…ni blogu naslov 3:1…res mi je žal za to…

Hkrati v tem blogu omenjam še njega, ker kljub porazu in hudemu cmoku v grlu nisem bila razočarana, saj sem našla po tekmi veliko razlogov za veselje…in ker sem prepričana, da ta blog le bere…hvala P. za včeraj…kmalu spet upam da ponoviva…:)

Drugače pa ne bom omenjala krivice, ki se nam je zgodila (če se nam je zgodila). Brezpredmetno je sodit pet ljudi, ki so sodili tekmo (kaj to pomeni da ne gremo več v Lloret de Mar na dopust?)…

Želim si le, da bi morda kdo videl v tej tekmi vse tisto lepo, kar se nam je zgodilo…

…druženje s krasnimi ljudmi, ki jih ne zamenjam za nič na svetu…

…hvala Ines, enkrat bom spila tisto pivo – obljubim….

…hvala Viole za to, kaj ste naredili včeraj…pa kaj se zavedate svojih presežkov(???)…

…Roman, imaš končno glas nazaj?….

…in za konec…

MOJ VELIK HVALA…

MOJI BOJEVNIKI…

…moji ste…

moji boste…

rada vas imam…

ponosna sem na vas…

saj me včasih razjezite…

ampak brez vas tudi nas ni…

včeraj ste pokazali svoje vijolčno srce…

in zaslužili ste si Ligo prvakov…

A nikoli ne pozabite…

dokler imate nas…

…tudi to ni pomembno…

…ker je Liga Evropa uspeh, ki ga sanjajo večji velikani, kot je NK Maribor…

Imamo veliko srce, to pa je vse kar šteje…

In Agim…Vse najboljše še tukaj (kolikič ti danes že čestitam? :D)…danes si mi pokazal marsikaj in hvaležna sem ti za to…

In ko boš zadnji…ljubil te bom, ker si mi v krvi…

Moj NK Maribor…

a se sploh zavedate, da je pred nami še kup evropskih tekem…?

uf, spet se boste tepli za karte…še se bomo imeli fajn…

in to je največ kar imamo… 😀