Minister Gregor pa nič…

prišli smo v funpark.

Ta blog nima veze z nobeno politiko, le naslov je zadnji stavek iz knjige Martin Krpan.
Če ste kdaj brali to knjigo, boste mogoče razumeli ta naslov. Ni pa nujno.

si že darovalec?

Jo pa dajem kot eno prispodobo za nekaj, česar ne obravnavam.
In tudi tega javno ne bom napisala.
Tisti, ki me poznajo, pa razumejo to brez naslova…
Zrinski doma, tekma, ki se je ne moreš veselit, pa je kak je.

je kdo reko šal?

Si živčn, narod gnjavi zakaj Francoz, pa Nemec pa ne vem kdo še vse ne sme na tekmo (od kdaj smo te tak mednarodni?), pa panika, a nihče ne razmišlja o varnosti, ki je nujna za tako tekmo.
Kjer je prvo pomembno naše zdravje, varnost na tekmi in predvsem to, da bomo varni tudi domov prišli.
Hočejo družine z otroci imet, pa komplicirajo na vsaki tekmi z Olimpijo, ko se s temi revčki res nihče noče ukvarjat, a pri tej tekmi pa so svojo vojno vsi mediji imeli.

vrsta za karte. že dolgo nevidena.

Žalostno, kako malo se govori o naših uspehih in tako dosti o stvareh, ki so dejansko pomembne, a jih naredijo tako negativne.
Dajte malo z druge plati stvar pogledat…
Kako lahko našemu klubu reče rasist, če pa imamo igralce iz celega sveta in smo na njih ponosni?
Južna ploščad je bila polna ljudi, ki so čakali na tekmo, nekaj dobrih prijateljev, vesele družbe, nasmejanih obrazov in takih, ki so bili tam, ker je bilo to nujno.

začnimo balkansko…

Pa še Ninota moram pohvalit. Tak se vedno s tem fun parkom trudi, pa res se potrudi, pa matra. In ja Nino, sem tvoj number one fen. 🙂
Družba se je nekaj čez 19h le našla in to je bil res trenutek, ki ga človek čaka na takih trenutkih.
Na stadionu sem bila v minuti in opravičujem se gospodu, ki sem mu vzela prednost, a težko bi mu dopovedala, da sem hotela pred njim, ker ne prenesem gužve, čeprav ni razumel, zakaj njegova žena (prijateljica, kdorkoli), ne more na tekmo s sladoledom.

lepo je ratala. 🙂 wuhu. 🙂

Na tekmi mi je družbo delala fajn ekipa za mano, moja zlata Lidija pa je bila ob moji rami.
Pred sabo razen strastnih kadilcev težav ni bilo.
Tudi stric, ki je hoto s tisto zastavo osvojit svet, je hitro obupal.
Jug, poklon, res poklon za čudovito navijanje.

srce stadiona.

Hvala stadion, neke smo te dali od sebe.
Hvala za en krasen večer, za prijetno druženje.
Tekma sama po sebi nič posebnega.

gol numero uno. 🙂

Sicer par stopenj boljša od obeh prejšnjih uradnih nove sezone, a pač…lahko bi rekla…igrali smo koliko smo mogli.
V prvi postavi ne pogrešam več samo Gorana, ampak še številne druge obraze, a žal očitno pač mora to tak bit.

ob polčasu.

Izredna pohvala našemu golmanu, ki je iz tekme v tekmo boljši.
Hvala še Dare in Agim za zadetka, za zmago, ki jo smo jo čakali.

Na dan tekme sem napisala na svoj fb status, da si želim, da bi igrali za nas. Za publiko, za ljudi, ki jim je mar.
Žal še vedno pogrešam tisto agresivnost, borbo, voljo in predvsem pogrešam tisto neko kemijo med sabo.
Nimam pojma kaj mi manjka, a moj Maribor zmore več.
Mogoče sem zdaj krivična, ker sem pred tekmo rekla, da nič ne pričakujem od te tekme, da ne bom razočarana.

moja zlata Lidija!

Pa mogoče vseeno sem.
Krasna zmaga, res, vesela sem da gremo v naslednji krog.
Kdo ne bi bil, kateri navijač ne bi bil srečen te prepotrebne zmage.
A verjetno si želim, mogoče tudi pričakujem, v naslednjem krogu moj Maribor.
Ja, vam je dovolj. Zmaga, pa gremo domu.

ena lepa Rulotova.

Pa spijemo pir, mi pa vodo iz južne ploščadi…
Mi pa po tekmi pozdravimo zlate fante, našo sedanjost in prihodnost.
Radi imamo te naše fante, ki so v teh letih toliko naredi dobrega.
Niti ne vedo.
Niti sanja se jim ne, koliko nam pomenijo njihove igre.
Koliko radi imamo ta klub in smo zanje neizmerno hvaležni.
Da smo mi ponosni Štajerci vstali, zaploskali.

kaj pa poze? 🙂

Za zmago, ki nam pomeni veliko, a še več nam pomenijo igralci.
Njihov odnos do dela. Njihova ljubezen, kot je naša do kluba.
Tu smo zrasli. Tu smo doma.
Edita mi je pod komentar slike stadiona napisala, da ne rabim domov, ker sem že doma.
Sploh ne ve kako me je ganila s svojimi besedami.

Jug.

Res je. Tukaj sem res rada. Imam najlepši sedež, pet let sem tukaj in bom vztrajala.
Za moj Maribor.
Veste, saj me ne razumete.
Ampak jaz sem navijačica s srcem.

končnih!

Pa še tega sem kot prva darovalka pripravljena podarit nekomu, ki ga bo cenil.
Kot jaz cenim življenje, prijatelje in ljudi, ki me obdajajo.
Velika in posebej hvala mojim deklinam iz klopce.
In moji dragi Lidiji, ki vidi več kot drugi.
Življenje piše zanimive zgodbe.
In hvala za zmago in za večer spominov.
Če me srečate na ulici, dajte prit do mene.
Moje poti so neomejene.

poklon Violam!

In za konec, če me vprašate, kaj si mislim o vsem skupaj.
Mala Mo pa nič.
Rada vas imam pa vseeno. :*
p.s. se vidimo v soboto. 🙂