Moč vijol’čne vojske

Sedim s prenosnikom na nogah…in strmim v ta bel ekran…in razmišljam…
…me boste razumeli, boste zdaj končno razumeli?
Kdo smo mi navijači NK Maribor in na kakšen klub navijamo?
In tu so oni.
Chelsea.

Mala Mo in njen spomin.

V torek niso “sprobali” niti naše trave, dva akterja pa so v zatemnjenih kombijih pripeljali na novinarsko.
Mi pa smo se zjutraj dobili na južni ploščadi.
Da bomo opremili sedeže in naredili kuliso za zvečer.

Moja, moja zlata.

Ste morda videli številke 1164 na zahodu in cel zahod?
Sedem ur je v tem. Sedem garaških sedem ur, ko smo se Kosta, Tatjana, Nina, Barbara in na koncu še Tamara, prebijali skozi vijolčno bele liste…
…garali smo.
Viole so prevzele ostali del.

John.

Mi smo se že en dan prej odločili, da bomo zahodnjake delali tako kot zmeraj.
Malo pred 11h smo začeli, Miheja sta prinesla zemljevide (ne, ni jih bilo na telefonih, ampak na papirju) in smo delali.

mr.J.

Nekaj čez 17h smo prišli domov, da celo kaj v sebe damo in odpočijemo za par sekund utrujene mišice.
In smo se vrnili.
Na južni ploščadi nisem bila dolgo, samo toliko, da sem pozdravila prijatelje in jih bila zelo vesela.
Naredila sem še fotografijo z banko, ki je sponzor Lige prvakov in se spravila na tribuno.

naši udarni.

Več kot uro sem bila prej na tekmi,saj res nisem imela ne volje ne želje se gužvat z ljudmi, ki pridejo samo na velike tekme.
A kako krasno je na naših tribunah, je dokaz Kaja, ki je poskrbela za grozdje, Lojzi za hot dog in tako so prihajali prijatelji in prijatelji in potem še naši, pa angleži, pa je ura minila.
In se je začelo…

Naša mojstrovina.

Najlepša pesem, naše delo pa v zrak.. čutila sem tisti ponos, energijo, tisto veselje…tisto moč!
Vse se je zgodilo v sekundi in bili so to trenutki, ki jih nikoli ne bomo pozabili, se jim odpovedali.
Naši trenutki.

bravo Viole!

Naenkrat se je začela tekma..in peli smo, skakali in noreli…
…Mala Mo je pela, norela…to je bilo nekaj presenetljivega…
…in zmagala…
Po golu Agima mi ni bilo čisto nič jasno, po izenačenju sem bila prepričana, da to res vse skup nič več ni fer, po ubranjeni enajstmetrovkih Jasmina pa sem rekla, da je bog zelo dobro vedel, kaj je prav.
In tako se je končalo.

začetek.

Remi, zlati remi.
Naš klub ima nekaj,  kar nasprotnik nima.
Navijače s srcem in ljubeznijo.

zapomnite si njihova imena!

Ima igralce, ki v ključnih trenutkih pokažejo kaj vse zmorejo in znajo.
In imajo ljudi, ki vanj verjamejo bolj kot si kdo misli.
Mi smo mogoče za nekatere mali.

velika kapetana.

Tako kot sem jaz mala, višinsko gledano.
Imam pa veliko srce.
Velik del tekme sem imela cmok v grlu in se spraševala kaj se bo iz tega izcimilo.
Verjela sem in par dni pred tekmo sem zvesto govorila da bo 2-2, ali pa 3-2, kar bi bilo še boljše.
A ta večer je zmagala moč vijol’čne vojske.

otroški vrtec.

Nas.
Hrumelo je, treslo se je.
Stadion je bil povezana celota, ki je pomagala igralcem do zlate vijolčne točke.
Veste, res sem srečna.
Čeprav noge komaj premikam.

trgal mu je gate. 😀

Ponosna sem na te fante, polubčkat bi jih bilo treba vse po spisku.
Ker so si minuli večer zaslužili čisto desetko!
Posebej sem ponosna na obrambno linijo, ki je končno, končno naredila to kar sem govorila že po zadnji tekmi Lige prvakov.
Vdarla je.

ni mu pomagalo tokrat kdo je.

Da je nekatere kar preveč zabolelo.
Pokazalo se je, da ja, imajo denar.
Imajo igralce, ki bi naše menda lahko spravili v bolniško.
Nimajo pa nas.

spet v luftu.

Mi smo bili garači in skupaj z njimi doma pustili toto veselje.
To smo rabili.
To smo si želeli in tak upali.

stranska črta je rinila v njega… 😀

Pa čeprav si nismo upali upat.
Kaj če nas bodo spet tak razbili kot zadnjič, je bilo večno vprašanje.
Pa smo mali piceki…bili srečni skupaj.

ste to pričakovali?

Veste kak bom zmatrana šla spat?
Pojma nimate.
A če bi zdaj pogledali kako gledam v ekran.
Bi rekli…
…res je nora na njen Maribor.

krasna kulisa.

Ko nobenega ni, skačem s papirji in zemljevidi in krampam denar za gostovanja.
Saj nimam niti pravih besed, ki bi govorile kako pomembni ste mi še kuj vsi.
In da vas prosim, res vas prosim, ne pozabite tak igrat tudi v nedeljo.

KONČNIH!

Kako hvaležna sem vam, da ste se borili in pustili srce na igrišču.
Da ste dvignili glavo in niste niti za sekundo jamrali na igrišču.
Penal je spet tako nesrečno naključje in po koncu sem bila najbolj srečna, ko sem videla glavna akterja v objemu.
Zmagala sta.
In zmagali ste, dragi bojevniki.
Pojma nimate koliko nam to pomeni.

ena za mojo dušo.

Kaj je za nas bil ta večer.
Za nas ste en VELIK klub. Z VELIKO častjo.
Nikoli vas ne bomo zamenjali.
Ponosni bomo na vas.
Po tekmi smo dočakali sicer hladni tuš, ko so nasprotnike varovali kot sibirske medvede,  pa vendar…
…velikani so bili pri nas.

kdo je najboljši na planetu?

A lahko rečem le, da naj bo njim v čast, da so bili pri nas.
Ker takega vzdušja, ljubezni in moči ne bodo spet hitro videli.
Zato, če tudi nisem dobila avtograma meni ljubega igralca…veste kaj…
…od najboljših jih tako ali tako imam.

bojevniki!

Zato mi za nič ni žal.
Ker navijam za igralce, ki vem, da mi bodo zmeraj močno stisnili roko.
Hvala Rulo. Ekstra hvala tebi.

moj zlati prijatelj.

In Amir, ne bom pozabila. 🙂
Najboljši na planetu ste in hvala.
Zdaj si zaslužim le še maserja…pa bom najbolj srečen človek.
Pazite nase in dragi moji prijatelji…

Maja. Krasna in prečudovita.

…za vsak prebran blog hvala…
…brez vas ne bi dosegel nekaj, kar v sanjah nisem pričakovala.
Mala Mo.

Južna ploščad.

Noro vas ima rada. :*