Deček z ulice…

Pomemben dan je danes.
Na svet sta pred leti prišli dve zelo pomembni osebi.
Prva je moja mama.
Druga pa je On!
Ime mu je Marcos Magno Morales Tavares.
Star je 31 let.

Včeraj je za nas priredil piknik in s pomočjo Humanitarnega društva Kairos smo se družili v poznem popoldnevu…
Kakšna ura je bila namenjena njegovi neverjetni zgodbo, potem so ga še kaj povprašali…
Ali veste katera je njegova najljubša slovenska beseda?
Hmmm…odgovor vam zaupam čisto na koncu…
Tako nekako sem jaz povzela zgodbo, ki nam jo je zaupal…
Uživajte v branju…
Veste, zdaj je njegova domovina…Slovenija.
Rodil se je Marcos, pastor, kapetan, nogometaš…v brazilskem mestu Porto Alegre.
Ima dva brata, ter čudovite starše.
Njihova pot je bila trnova. Spali so na majhnem prostoru, na tleh.
Tu pa tam je dobil kakšen keks, mogoče paradižnik, prerezan na pol. Pa sol gor.
Starši za kaj več niso imeli.
Kot devetletnik je raznašal časopis, prodajal jaca. Tudi travo je kosil.
Meso so jedli samo v nedeljo.
Coca-cola je bila za bogataše. V sredo so jo pili.
Pri devetih je začel tudi z nogometom, ki je bil dve uri vstran vožnje.
Kot desetletnik je hodil na treninge že sam.
Pot do tja je bila že takrat zelo nevarna.
Imenovali so ga “Deček z ulice.”
Cele dneve je namreč nogomet igral na ulici…

In veste…ko ga vprašate…še imaš stik s prijatelji iz otroštva…
Polovica jih je umrla, ostali so v zaporu…
Veliko ljudi mu je govorilo, da ne bo zmagal.
Kaj, še za Evropo takrat ni vedel.
Imel je ene kopačke.
Za Internacional je igral pri 13tih.
Ko so ga prodali, je prinesel denar domov za boljši dom.
Kot štirinajstletnik je začel igrat za reprezentanco.
E, tu se pa začne zgodba o poznavanju Evrope.
Pri 15tih je mislil da je svetovna zvezda.
Spoznal je Ronaldinhjota. In ponudil mu je prvo pivo.
To ni bilo zadnje.
Življenje je šlo navzdol.
Pil je, imel ženske.
Drog ni spoznal. Mogoče zato, ker mu jih nihče ni ponudil.
Pri 18tih je bil prepričan, da vse ve.
Od petnajstega leta je živel na stadionu.
Tam so jedli, se učili, do 23h so morali bit v sobi. On nikoli.
Razmišljal je, da bi zavrgel nogomet.
Bil je depresiven.
Pri 18tih ni dal nič od sebe. Od ponedeljka do ponedeljka je samo popival.
Pri teh letih je spoznal tudi svojo ženo.
Hvaležen ji je še danes, ko ga je rotila, da če jo ljubi, naj hodi na trening.
Bil je dober v zapravljanju plače. V desetih dnevih je ni imel več.
Žena je noči in noči skrbela zanj.
19 let je imel, ko je odšel v Malezijo. 100 dolarjev je imel. Pa še te mu je žena dala.
Tam je bilo ogromno pikantne hrane. A on je seveda..ne mara.
Izgubil je 4 kg.
Nogomet pa mu ni šel od nog.
Tam je spoznal tudi en argentinski par.
Imel je voljo igrati nogomet.
Ko bi moral dat gole na tekmi, da ga obdržijo, so izgubili. Odšel je v drug klub.
Tam ga je treniral Brazilec. Prosil ga je, da naj pride žena v Malezijo.
Prvo kaj ji je rekel, ko je prišla… “skuhaj mi nekaj.”
V Maleziji se mu je rodil sin. In ostali so tri leta.
Bil je prvak, vrhunski strelec.
Vrnil se je domov. Za šest mesecev.
Potem je bil šest mesecev na Cipru.
Apoel. Kupili  so 6 brazilskih nogometašev, da bi igrali Ligo prvakov.
Izgubili so v predkrogu. In odpustili vse.
Sam je treniral pri 40tih stopinjah opoldne sredi Cipra.
Ko mu je življenje na glavo obrnil Nilton.
13.000 eurov je zaslužil tam.
Ko je podpisal za Maribor, je zaslužil znesek, ki je imel eno ničlo manj.
Podpisal je za pol leta. In ni dal gola.
A g. Zahovič je verjel vanj. Rekel mu je, da naj bo miren in mu dal še novo enoletno pogodbo.
Sredi te pripovedi preveri pri meni…Mojca, 132 golov.
Zardim in rečem…ja, 132 golov je že zdaj. 🙂
Sredi pripovedi se zahvali Sloveniji.
In nam zaupa, da vsak, ki ima sanje. Sanje v srcu.
Naj verjamemo vanje.
Veliko se nam bo zgodilo sredi poti. A on pravi…ne se ustavit.
Kot je sam rekel…

“Danes sem igralec nogometa.”
Ni pomembno od kod prihajate, doda.
Ni važen jezik, važna je volja in želja. Nihče nas ne sme ustaviti.
Če zaupamo vase, se bodo stvari uredile same od sebe, je prepričan.
Na vprašanje…ali se bo vrnil v domovino…
…odgovori, da bodo ostali v Sloveniji, kjer je za njegove otroke omogočena boljša prihodnost. Pohvali šolstvo in zdravstvo. Tega v njegovi rodni domovini ni.
Ponosen je da je Slovenec in ljubi Slovenijo.
Njegovi otroci so Slovenci, žena bo čez par let.
Ko bo končal kariero, se bo 100% posvetil svoji cerkvi, kateri je pastor že nekaj let.
Sam zase pravi, da ima dve fakulteti. Teološko. In Puščavsko. Slednja predstavlja prenovo njega samega.
Na vprašanje kaj menijo o njegovi veri njegovi soigralci, v šali pove, da ga imajo za norega, saj zmeraj moli. A ponosno doda, da mu gole in zmaga prinaša Bog. Da je gol za Ligo prvakov prinesla njegova šibka noga, desnica.
Ponosno pove o svoji cerkvi, o apostolu. Ponosen je na klub za katerega igra, na ljudi, s katerimi dela.
S čarom v očeh razlaga o svojih otrocih, o življenju tukaj. O svoji družini, kaj zdaj počnejo. Ponosen je, da so uspešna družina in na starše, ki so jih vzgojili v krasne osebe, čeprav je svoje starše velikokrat razočaral, ker se ni obnašal kot športnik in je preveč popival in ponočeval.
Hvaležen Bogu, da je spremenil svoje življenje.
Zgodba, ki se dotakne slehernega človeka, je zgodba o mladeniču z ulice, ki je sanjal…
In ko sem ga vprašala…katere je tvoja najljubša slovenska beseda…
…v zadregi me pogleda. Čeprav ves čas pripoveduje v portugalščini in Nina odlično prevaja, je rahlo zmeden. Prikupen.
Ne ve kaj bi mi odgovoril.
Reče mi odgovor, ki sem ga pričakovala…
“Jezus je pot.”
Pogreša publiko, ki bi ga spraševala, sprašujemo večinoma mi, ki ga poznamo a vedno najdemo še kakšno vprašanje.

Uživa z nami in zgodba gane vse.
Preprosto oblečen sedi na stolu oltarja, kjer je predaval že tolikokrat.
Tokrat je govoril eno posebno zgodbo. Želi si, da bi se še večkrat dobili. Ima še toliko motivacijskih zgodb za nas.
Toliko bi nam še rad povedal. Kako je uspel Maribor, kako je uspel on.
A vem, da bo še kak tak popoldan z nami. Mi, on, hrana, pijača…čevapčiči, coca-cola, dosti zelenjeve in neizmerne količine sladkarij.
Zaploskamo mu…potem obišče vse nas, naredimo par fotografij.
Pravim Marcos, saj veš…moram blog napisat.
Ne gre drugače.
Ljudje morajo izvedet.
Želim si da vedo kar vem jaz.
In tu je še moj dodatek.
Hvala…za to zgodbo, za vse zgodbe slišane in vse, ki še prihajajo.
Bog nam ga je  poslal v svoja življenja, da nas naredi še večje in boljše.
Vem, da tako on, kot njegova žena verjameta vame.
Zaupata v moje sanje in mi stojita ob strani.
Tega ne počne veliko ljudi. Onadva mi zaupata.
Zato moj zlati Pastor, prijatelj, ata, mama, teta, stric, bojevnik, nogometaš, brat…Marcos, nogometno naš Tava…
…rada te imam, Čuj! 🙂
Ne bom nakladala.
Vse najboljše za rojstni dan!
Si najboljši in tak vem da boš ostal za zmeraj.
Hvala zato, da si tukaj, ko nihče ne verjame več vame.
Z Leticio in celotnim Kairosom sta spremenila najbolj trmasto osebo na zemlji.
V čast mi je.
Ta blog je bil dolg…iskren. Občudovanja vreden in hvala, ker sem lahko napisala te vrstice.
S cmokom v grlu in solzami v očeh.
Tako kot me poznate.
Zmeraj vaša.
Mojca
:*