Vse po planu

Moja lepa dolenjska vas.

Robi je prevzel krmilo avta, pa idemo…

Tadej in Andrej sta tudi za…da gremo na en lep izlet, ker je pred vrati krasna in čudovita nedelja.

Pripeljemo se standardno v Veliki Gaber, obveznosti do preteklosti in gremo s pomočjo prijazne tetke proti Portovalu. Medtem ko se bašemo s Pičiči in smo obvezno na Cockti, razmišljamo kak bo kaj tekma, se smejimo in se imamo fajn.

Pridemo na tekmo, prevzamemo vstopnice in evo…gremo na zabavo zelene barve.

Ne, ne boste šli tukaj noter. Ker ste oblečeni vijol’čno in greste na ono stran. Pokažejo mi Viole sektor. Tipa gledam, mu pojasnim kdo smo in kaj smo in nekako nam uspe, da se vsedemo na skrajni del te male tribune. Pripravimo se, ker pridejo še prijatelji in da bomo skupaj lepo na enem ekecu ne. Tam nikomur ne bomo škodili in bomo lepo v miru pogledali tekmo. 

Pride še Urška z mamo, ko se štala nadaljuje.

Ne da me je sram, kje živim. Sramujem se tega, da živim v državi nepismenih, neizobraženih in predvsem ljudi, ki ne da ne razumejo. Nočejo razumet!!!

Bloge pišem od marca 2012. Glavni in edini razlog je ta: sem vijolica, nisem Viola, sem običajna navijačica NK Maribor, ki ima na sebi čisto vse vijol’čno, ponosno nosi okrog vrata še akreditacijo in predvsem sem iskrena in delovna navijačica. Spoštujem klub na katerega navijam, je moj in v ponos so mi vsi, ki ga ustvarjajo tako uspešnega. NK Maribor je del mene, je del mojega življenja in mu v življenju ne škodujem, vsako leto delam krvodajalsko akcijo, ki je med najuspešnejšimi v državi in poteka v klubskih prostorih kluba, kjer darujejo ljudje, ki imajo radi vijol’čno barvo in so humanitarni.

In potem, ko smo mislili, da bo vse ok, pride en varnostnik, al kaj je bil. Ne vem, pač, gospod v uniformi in začne, da mi tam ne bomo sedeli. Ker smo vijol’čno oblečeni.

In to je samo začetek.

Mi bomo imeli težave z domačimi navijači, ker bomo tam sedeli. In PAZITE ZDAJ TO, imajo slabe izkušnje z Green Dragonsi in zato nočejo da pride do podobne izkušnje kot je prišlo z njimi. En stric, tam sredi moje rodne grude (če bi me vprašal od kod sem doma bi mu povedala da je moj drugi dom 20 km vstran od tam!!!!) meni reče z drugimi besedami, da sem kot žabec! Stvarno! In tu se zabava zelene barve šele začne. Jaz se derem na njega (a muzika tak naglas, da sama sebe nisem slišala, njega pa sem se trudila razumet, čeprav nisem razumela njegovega smisla) in je on meni to prišel prijazno povedat, da se moramo mi, vijol’čni (že ene 100tič se vprašam ali sem kužna, kaj je z mano narobe in ali res zgledam kot kriminalec, ki prenaša bakle in škoduje klubu, ker ponosno nosi vijol’čne cote), odstranit od tam.

In gremo dalje. Pojasnim mu, da nisem Viola, da na tisti sektor ne bom šla, ker imam veljavne papirje in da tudi moji prijatelji ne bodo šli, ker vse kar imamo je ok in da naša barva oblačil ne bo vplivala na to kje mi bomo. 

Da če ima problem s tem, kako izgledam, naj loči sektorje, kot jih mi.

“Veste, ko bomo mi imeli tako velik stadion, bomo tudi lahko to počeli…”

Še zmeraj ni konca in ne kraja, ko mu dopovedujem da kot navijačica ne grem na Jug stadiona ne doma in da tudi tokrat ne bom šla, ker sem odločena da bom sedela s prijatelji tam, da se ne premaknem in da bom poklicala odgovorno osebo, ki bo uredila, da imamo mi pravico bit na stolih, na katerih sedimo.

Še preden odgovorno osebo dejansko pokličem, mi pojasni, da nas bo odstranila policija, če se ne bomo umaknili. Tako, zdaj pa sem res uradno že kriminalec. Nisem mogla verjet kaj sem človeku dopovedovala vsaj kakih par dolgih minut, pa ne, on je trosil svoje in si ni dal rečt da ene stvari nima prav in ne, ne da jih nima prav, ne razume jih.

In ker sem borka za pravice svojih prijateljev in sebe, ker ne grem na tisti del, ker sem si nazadnje ko sem tam stala skoraj zlomila roko (pa ni kriva samo moja šlamparija, ampak je to, kam postavijo kogarkoli zelo grdo). 

Pokličem našega odgovornega in uredim. Pravi, da naj ostanemo tam in da je vse uredil. Izredno hvaležna, res iz srca hvaležna, ker se mi je odvalil kamen od srca, se zahvalim in si mislim…končno je čas za tekmo.

Ste mislili, da je to konec? Mogoče sem iz pravljice, ampak ne.

Pride drugi gospod, iskreno, res bolj prijazen kot prejšnji gospod. In nas vpraša, če res nimamo bakl in če res ne bomo kurli ali počeli karkoli narobe. Pojasnim mu, da se bakl bojimo in da jih niti prižgat ne znamo, kaj šele da bi karkoli z njimi počeli.

Prijazno odide.

Končno.

Drama, ki je pokvarila začetek tekme je zaenkrat končana.

Drama z varnostniki.

In po napornem prerekanju se začne tekme.

Na Portovalu v Novem mestu je zmeraj resnično težko. To so tak težke tekme, vse je tak duplo zahtevno in nasprotnik je tak motiviran, da ti nič ni jasno.

Tistih par navijačev se dere in tuli, nori in se repenči kot moj maček, ko ni po njegovo.

Penal za Krko. 

Gledam, pa ne še zdaj to no.

Prosim, prosim in kričim…in žoga v stilu “s pticami si delimo nebo” odleti preko gola.

Oddahnem si danes kdo ve že kolikič.

Tekma je razburljiva, šanse na obeh straneh, domačini se borijo, garajo in se ne pustijo motit. Za piko bodo naredili vse. Saj tak je repka premor, pa bodo že nekak k sebi prišli.

Grizejo in grizejo…pol pa nastane…tišina!

Zlata vredna tišina…ki v par minutah…Mariboru dvigne moralo. Mariboru uresniči plan. Mariboru v par minuta prinese zmago.

Marcos za gol 149 (se pardoniram, ker sem prejšnjič že napisala da je taka številka, v resnici je ena manj) in Gregor za vrhunsko nadaljevanje uspešnega dela v Mariboru.

Tekmo bomo čim prej pozabili, ker je bila tak težka, kot že dolgo ne.

Trener je pokazal kako se vodi ekipo in krasno ga je bilo gledat.

Fantje so pokazali kaj pomenijo izkušnje in predvsem garanje in predvsem to, da ne smeš obupat kljub vsemu kar se dogaja na igrišču.

Pomembne tri točke pred derbijem, ki bo baje 21. novembra. Baje…

Omenit je nujno treba še par nepozabnih stvari:

– tekmo smo si ogledali v kratkih rokavih, tak toplo je bilo,

– gospodič zraven mene bi dal Željkotu kar rdečega, jaz pa sem mu pojasnila, te tak pol ekipe ne bi igralo več v naši ekipi, če bi tak kartone delili in da najboljše da greva na kavo, da mu pojasnim ene stvari. Se je strinjal, a prehitro izginil;

– prišel je tudi moj zlati prijatelj Jan. Rada te imam sonček naš mali, hvala, ker si prišel,

– po tekmi smo počvekali, objeli in nasmejali,

– odpeljali Jana del poti do doma…

…in pristali na čaju in pecivu v Celju…ker Anja ima nas rada. 

In ko sem po več kot 13 urah stopila v stanovanje, Mejota nisem uspela ustavit…kako vesel me je bil.

Vijolice, dragi moji. Za zmeraj Vijolice, še maček ima po nogometašu ime…

Krasen dan je za nami, s tako čudovitimi ljudmi, tako krasno atmosfero, tako neverjetno energijo, s prijateljema in prijateljem od prijateljice, s tako čudovito in prigarano zmago…

Ko zdaj pogledam nazaj.

Dobro je bilo. Požrli so poraz.

Z nikomer se nismo skregali. Nismo prižgali bakle, tak da si je lahko stric oddahnil.

Bili smo dobra družba in predvsem smo Novemu mestu dokazali, da smo navijači s srcem.

Ob golih smo tak ploskali, kot da smo na lotu trofili.

In še nekaj…lepo vas prosim. Kdorkoli že si, ki to bereš…

…nikoli, ampak nikoli me ne primerjaj z navijačem NK Bežigrada. Ampak nikoli.

Ker če obstaja kakršnakoli primerjava, pol še v življenju niste slišali za moje ime, za mojo zgodbo in mojo zgodovino.

Dosti starih cest smo danes videli, nezavarovanih prehodov, tudi preveč nestrpnih šoferjev, norca med šleparji…pa vendar…smo se ob zvokih prijetne glasbe…pripeljali…v pravi dom…domov.

Hvala za krasen dan.

Lepo je, ker vas imam.

Vijol’čni fantje, za vas grem tudi na konec sveta…

…in prijatelji, ki razumete to norost.

Iz srca vas ima rada.

MalaMo. :*