Moje prvo gostovanje v letu 2016.
Če mi verjamete al pa ne…res sem se ga veselila, kot že dolgo ne kakšnega.
Dopoldan sem imela še razgovor za javno delo in še tam sem ponosno povedala, da gremo ponosni na gostovanje v Zavrč.
Tim, Adrijana, Tadej in moja malenkost smo okoli pol petih prispeli v Zavrč. Takoj za našim krasnim busom z našimi vrhunskimi igralci.
Tako veseli in nasmejani smo počakali še našo Kajo in šli na tribuno. Par minut pred začetkom tekme smo bili veseli remija žabic z vrtnicami in bili tak veseli, kot bi zadeli na lotu.
In ja, danes zmagamo in smo na minus dve.
Ja, to je bila samo naša računica.
Po tekmi ostaja minus štiri, mi pa smo odšli žalostni in razočarani, a predvsem smo iskali in našli pluse minule tekme.
Dejansko o tekmi lahko povem bolj malo, ker ni kaj dosti za povedat.
Uspavanka, veliko jeze, predvsem nobene volje in predvsem eno veliko vprašanje, ki se poraja samo od sebe. Zakaj tako vrhunsko dobra ekipa, ki je pojedla Gorico, danes ne ve kaj bi sama s sabo.
Nobene povezanosti, nobene želje, nobene volje. Padci, nobenih skokov, nobenih podaj, kot da so se zgubili med seboj.
A v ekipi je kup posameznikov, ki bodo počasi začeli izstopat.
Pohvale dvema novincema. Prvemu, ki nosi številko enako kot jo je imel soimenjak našega mačkona, drugi pa je “podedoval” številko igralca, ki je bil pred njim že velik borec, kot je on sam. Tretji je še naš novi branilec, ki se počasi dviguje v formi.
Žal pa imamo kup posameznikov, ki jih preprosto ni.
Eni so novi pa jim ni, eni se zdijo kot “starci” že malo naveličani svoje vloge, svoje želje in predvsem tega, da bi si želel biti prvak.
Če sem v soboto videla neverjetno energijo, željo, če sem v soboto videla ekipo, ki lahko ruši, je ta ekipa danes predvsem pohodila sama sebe.
Boli me, tak fejst me boli.
Da smo imeli samo dve menjavi, čeprav so bili nekateri vidno utrujeni in so potrebovali menjavo.
Boli me, da imamo na klopi igralce željne dokazovanja, ki so vrhunski, hitro, močni, zelo kvalitetni in ne dobijo niti minute na igrišču.
Boli me, ker vem da moj Maribor zmore.
Boli me, ker je to moj klub in ga obožujem, obožujem to ekipo, obožujem te neverjetne fante, ki jih lahko po tekmi pozdravim, jim rečem kaj čudovitega, se z njimi nasmejim.
Hvaležna sem za to ljubezen, ki mi je dana in hvaležna, ker imam rada te fante, ker so naši, ker nosijo naš grb, ker so naši v vseh pogledih.
Naj nihče ne pričakuje,da pričakujemo manj od manj.
Ta ekipa ima kvaliteto, energijo in željo. To vemo vsi. Ta ekipa je dokazala, kako dobra je in kako lahko “gazi” vse pred seboj.
In to ji dejansko uspeva.
Ko ji je.
To danes je bilo zelo, zelo slabo.
Zavrč je zelo neugodna ekipa, ki se zapre tak fejst, da ne pomaga niti donat, ampak vseeno.
Treba se je borit, grist, tolčt, dajat vse od sebe.
Vem da je naporen urnik, a bodimo pošteni, da je to ekipa, ki je tega vajena.
Vem, da vam ni lahko, ker smo mi zadaj, tečnobe tečne, ki niti lufta nimamo za dva kroga okoli stadiona.
Ampak res si želimo in vemo, da zmorete.
Sredi tekme bi lahko kričala, pa sem raje fockala. Kar sebe.
Nisem mogla razumet, zakaj ne. Zakaj ni treba, ko je pa tako malo, tako čisto malo do prvega mesta in tako malo do naslova novega prvaka.
Zaslužite si ga in mi vas bomo resnično nagradili.
Ponosni smo da ste naši in dajte to opravičit.
In po tekmi, ko rečemo kakšno besedo, ko se nasmejemo, ko si rečemo nekaj besed…res je lepo, da vas imamo. Pojma nimate kako krasno je to vse skupaj.
In navijači pač želimo samo naslov prvaka. Mi, razvajenci, prepolni uspehov. Ponosni navijači, ki vemo kaj ta ekipa zmore.
In zmore več kot to kar smo mogli gledat na tekmi v Zavrču.
Vidimo se v Zavrču še naslednji četrtek (prav ste prebrali, v četrtek) na pokalu. To bo še zelo zabavno.
A še prej sobota doma proti Domžalam.
Baje bo dež.
Samo mi bomo tak tam. Pred tekmo, med tekmo in po njej.
Mi ponosni Štajerci.
Zmoremo skupaj več. Samo dajte nam dovoliti.
Radi smo vas imeli ko ste bili prvi, ko ste zgubili proti Kopru 2010…če gledam samo zadnja leta. Radi vas bomo imeli zmeraj.
Samo odprite oči in začni igrat za nas.
Ker mi prihajamo zaradi vas in vam stojimo ob strani.
Žalostna sem.
In boli me srce. Tak fejst.
Ni lahko to gledat, ni se lahko po taki tekmi domov peljat.
In te vprašajo, kaj boš te pisal o tej tekmi.
No, to sem napisala.
Utrujena, ker že dolgo nisem vozila na gostovanje.
Hvaležna Kaji, hvaležna mojim sopotnikom za krasen dan.
Res je bilo lepo in to bomo še ponovili.
Ta gostovanja so super in nismo še končali.
Hvala, ker vas imam.
Ste moje življenje in ne zamenjam vas za nič na svetu.
Vijol’čna je ljubezen večna.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić