Vse se bo kmalu postavilo na svoje mesto.
In če ste zdaj jezni na ves svet in če ste zdaj svoj gnev spravljali na vse okoli in če ste na tekmi žvižgali, žalili, bili vse kar ste želeli biti. Meni osebno je prav.
Tekma prvakov v Domu prvakov z semaforskimi prijatelji iz Kopra, je prinesla marsikaj.
In ja, ste me videli po tekmi jokati, kričati v krču od bolečine?
Moram vam povedat, da je niso povzročili igralci, ne igra, ne odnos do igre.
A naj zdaj, čisto premražena od čakanja nogometašev in na koncu še kapetana, povem svoj del zgodbe.
Ko sva s Tadejem parkirala svoje tazadnje na tribuni, je bilo do tekme še pol ure.
Izbrala enajsterica primerna, klop pa tudi.
Ko smo po penalu zadeli, sem bila prepričana, da se bo golijada začela.
A žal je bil padec v igri očiten, dobljen gol zelo hladen tuš za nas v tem res hladnem popoldnevu.
Ko smo fasali še enega, se je sranje lahko začelo.
Na tribuni so se hejterji zbudili, igralci pa tudi.
Če bi res igrali celo tekmo, kot je treba, bi se verjetno ne borili za izenačenje, ki je vendarle prišlo, da bi zmagali, pa je zmanjkalo časa.
In čeprav smo imeli bolj malo dobrih minut, in čeprav je manjkalo kreativnosti in ja, čeprav smo vsi pričakovali in želeli zmago, in ja, čeprav je bila zahtevna tekma proti nič kaj nevarnemu Kopru, in čeprav je bilo vse skupaj bogo, sem še zmeraj navijačica.
Naslov je nastal po tistih solzah, ki sem ji točila po tekmi.
Bila sem besna in razočarana.
Nad vsem skupaj.
Igrali smo izenačeno, dejansko smo za žabci eno piko, namesto da bi po tej tekmi imeli prednost eno točko.
In seveda se je začelo.
Igralci so šli proti jugu. Ultimat je padel.
Nogometaši so stali tam, ostali brez dresov tako ali drugače, nekdo jih je, ko so končali, prinesel na sredino igrišča.
Ko so igralci, brez dresa prihajali proti nam sem stopila na stol.
Ploskala sem.
Odmislila sem vse tiste, ki so žvižgali, žalili, kričali in izlivali svoj gnev.
Moji najljubši nogometaši, moji fantje, ki so mi prinesli toliko veselja in ljubezni, so kot da so naredili največji greh, osramočeni odšli iz igrišča.
Nihče ni nič naredil, da bi lahko odšli mirno.
Za to točko, ki dejansko ni prinesla še nič slabega, so plačali ceno.
A jaz nisem hotela bit del te cene.
Nisem kot drugi.
Nikoli ne bom kot drugi.
Nikoli ne bom grozila, kričala in jim jebala mater.
Želim igro, želim pristop, želim voljo.
In ja, danes je ni bilo.
A to ni moje delo.
Moje delo je ta blog, moje delo je tribuna, moje delo je ljubezen.
Če ste moji fb prijatelji, vidite moj fb status, imate pravico komentirat. Če ste proti meni, me vaše mnenje ne zanima.
Ker če me res dobro poznate, sem na strani igralca.
Igralec je nedotakljiv.
Pijan, trezen, gembler, karkoli. Vseeno mi je.
Igralec je važen na igrišču. Tudi igralci niso tisti, ki bodo sodili mene, tako da tudi jaz njih ne bom pri njihovem delu.
Če je igralec zanič, počasen, mu ni, se mu ne da, igra samo par minut…kdo mora to reševat? Jaz? Jaz moram prit grozit, mu govorit kak je zanič, kaki pijanec je? Skočit preko ograje?
Jaz sem tista, ki mora rečt, da česa ne znajo in ne zmorejo?
Če pa so dovolj stari, da oni to vedo.
Če bodo prvaki, bomo prvaki z njimi, če ne bodo, jim bomo čestitali za končano sezono.
Smo razvajeni navijači, polni egoizma in samo všečnosti?
Smo tisti, ki pet let en mesec prej čagamo ob naslovu pa pol še po zadnjem krogu?
Pred prvim krogom pogledamo kam gremo na zadnji krog, da vemo kje smo prvaki?
Seveda smo.
In ja, mogoče ne znamo sprejet podarjenega.
Hvala NK Krško, hvala vijol’čni fantje včeraj s soigralci. Poklon, borili ste se kot levi proti zgubljenim domačinom.
In res, to sezono smo dobili dosti daril, pa smo jih gladko vrnili.
In ja, včeraj smo računali. Kak smo bili veseli pred tv ekrani in se objemali in ja, računali.
Celo sezono samo računamo.
Mogoče si mi res bolj želimo ta naslov, kot igralci.
A to bo moral rešit klub. Odgovorni za njih.
Kdo se bo s kom vsedel, pogovoril, rekel, dopovedal…ne zanima me.
Pot prvaka je letos težka, a še vedno ni zgubljena.
Ne da lahko odloči derbi, pred nami je še 15 točk!!!
Ne rabijo več drugi kiksat, mi pač moramo zmagovat.
Oh, ta moramo.
Moramo samo umret.
Eni pa ta remi gledajo tako tragično, kot da je konec sveta.
Vsi veste, kaj meni pomeni NK Maribor.
In samo poslušam, kak vedno ista pesem pa kak ne razumem, pa kaj te to je.
O igralcih sem čula take grde besede.
Pa kak vas ni sram???
Kako lahko, kako govorite da ste navijači pa klubu v vseh trenutkih škodite.
Kako se imenujete zvesti, pa vi veste nekateri kaj je zvestoba?
Kako si lahko drznete grozit, če pa ste sami isti?
Nekateri igralci poslušajo kakšni so? Kakšni ste vi?
In ja, saj vem…oni so da igrajo. Ja, mi smo tukaj, da navijamo.
Ne žalimo, ne da dobivamo astronomske kazni.
Tukaj smo, da smo zvesta vojska.
Nekoč sem poslušala, da sem poročena z NK Mariborom.
Torej v dobrem in slabem, ne?
Vsi se skregamo, vsi naredimo napake, vsi smo tukaj, da ostanemo.
Če sem jezna na Tadeja, mu moram zato grozit, ker je naredil napako?
Ni čar v tem, da mu odpustim napake, ker ga ljubim?
Ni čar v ljubezni ravno v odpuščanju, sprejemanju in konstruktivni kritiki?
Ni čar ljubezni te, da je večna, ker je brezpogojna?
Danes smo postavljeni na dva pola.
Jaz sem na svoji strani, večina se jih bo proti meni postavila.
Mi je mar?
Joj ne, sploh pa pričakujem po tem blogu spet grožnje, ki jih vsakič znova po slabih tekmah pride kar nekaj. Po dobrih nisem dobila še nobene.
Kaka zvesta vojska te sem, če sem slab človek?
Lepo vas prosim.
Lani sem na krvodajalski akciji povedala medijem, da je ta akcija dokaz, da nismo huligani, kot nas prikazujejo.
Tudi letos, petega septembra bom to storila.
V imenu nas.
Ki verjamemo in smo tukaj.
Ki bomo v Celju, Novem mestu, Ljubljani.
Aja, na finale pokala gremo v Koper.
Tam bodo spet leteli dresi.
Kam?
Upam, da bom kakšnega prejela sama.
Iskreno si ga želim in ga bom nosila s ponosom.
To so naši igralci in nisem tukaj, da katerega koli križam.
Če se stvari rešujejo znotraj družine, se bodo tudi tokrat.
In če sem del te družine, bom jo podprla.
V dobrem in slabem.
Če oče verjame v svojega sina tudi po najhujšem, bom tudi jaz, hčera, po remiju, še naprej verjela v naslov prvaka.
A dve stvari ste.
Ne me klicat da rabite karte za pokal.
In sploh mi ne hodite blizu, ko boste potrebovali fotografije, ideje, pomoč, karkoli.
Dajem roke vstran.
Tukaj sem za vse, ki verjamete v naslov prvaka.
Do konca bom verjela.
Oceno bom dala po koncu sezone.
In jezo dajem danes v ta blog.
Zvestobo in čar ljubezni, puščam na poti do stadiona.
Na stadionu dajem sebe.
Sem srečna, jočem, kričim in sem tukaj.
Danes sem videla to dvoličnost navijačev.
In ko sva se s starim prijateljem srečala na poti iz stadiona, sva ugotovila, da naju je sram.
Mene je res sram in vem česa me je sram.
Imamo par igralcev, ki so danes pustili srce na igrišču.
Ni jih bilo tak malo.
Nihče jih ni videl, nihče jim ni čestital.
No, to ne drži. Mi smo enemu ploskali, ostalim smo pokazali, da nam je mar.
Kako težko končujem te vrstice.
Kot bi želela, da se nikoli ne bi končale.
Pa vendarle bom. Hvala Milivoje za oba gola, hvala ekipa, za težko prigaran remi.
Danes lahko vsak premaga vsakega in dokler ni konec, ni konec.
Lahko bi padel tisti tretji gol, lahko bi morda kakšnega manj dobili.
Kako bi se potem zdaj pogovarjali?
Kako bi zgledala slika po koncu?
Ampak prav je tak.
Čisto vse bo točno tako kot mora bit.
Veselim se 21. maja.
Pa ja, tak boste doma. Za nekatere je boljše, da ostanete tam.
Ker pol je pol težav manj in marsikdo se počuti bolj varnega in bolj sproščena.
In za konec še samo to.
Nasilje rodi nasilje.
Če ne znate drugače, potem vas vljudno vabim v petek v MiKairos cerkev na Tržaško cesto 23 na bogoslužje ob 19.30.
Jezus je pot!
Hvala vsem, ki ste prišli do konca in hvala vsem, ki razumete mene.
Vedno v krvi.
Vednoooo!
Če sem v ligi za bedaka z vami bila, bom pa še ta remi mirno preživela.
Ja, solze prinašajo tisti, ki pravijo da so, pa niso.
Žal mi je za vse tiste.
Hvala prijatelji vijol’čne barve.
Vidimo s v Celju.
Generalka za finale pokala bo.
In ja, v torek in sredo še v Dvorani Tabor.
Gremo navijat še na dvoranski nogomet in na rokomet.
Vsi ste nam v ponos.
In ja, grb na sprednji strani je pomemben.
Ni važno kdo ga nosi.
Igralec ali navijač.
Ker nam je vsem v ponos.
Zdaj pa na zasluženo večerjo.
Privoščite si miren večer.
Lahko noč, vijol’čno mesto, lahko noč Dom prvakov, lahko noč zvesti navijači, lahko noč, prvaki!
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić