Počasi stopam proti bb tribuni.
Tekme je konec in na vrhu me čaka moja Kairos družina.
Vidijo moj pogled.
In počutijo se enako kot jaz.
Komentiramo po naše in vemo kaj je resnica.
Minuli večer si je NK Maribor skupaj z 11000 navijači zaslužil zmago.
In to veliko zmago.
Zakaj je nismo dobili?
Ker smo dajali regularne gole?
Ker smo igrali v skladu s pravili?
Ali morda zato nismo zmagali, ker ne znamo igrati umazano?
Ko pogledam na minuli večer vidim…
…mojo družino Kolman, s katero gremo na kosilo, na ploščad, vidim mojo Anito in Špelo, moje prijatelje…in na tekmi še mojo Lidijo, ki je zadnjič gospodična na derbiju.
Vidim naju dva, ki sediva in čakava na začetek tekme in čvekava z okolico.
Gledava prvo enajstko in se sprašujem kaj bo.
Vsi navijači smo mirni, pričakujemo gladko tekmo.
Mojih rim od jutranjih bolečin v glavi še ni konca.
Gol in ena nič Milivoje.
Fantje igrajo nepozabno partijo.
Vrhunski nogomet od prve do zadnje minute.
In vmes ponesrečen gol.
Ki si ga niso zaslužili, da so ga dobili in predvsem…
…zaslužili so si, da bi jim sprejeli gole, ki so jih dali.
Olimpija je igrala zanič.
Nič ni bilo od njih.
Njihove navijače pa hudo muči poznavanje geografije.
A niso bili edini, ki so jih mučile razne koordinate.
Z osnovnimi pravili so se celo tekmo ubadali sodniki.
Pa jih je bilo pet.
Pa skupaj niso bili dobri za pol dobrega.
Na nogomet hodim več kot tretjino svojega življenja.
V živo sem videla tekme, kot jih marsikdo nikoli ni, pa vendar kaj takega v svojem življenju še nisem videla.
Vsi, ki redno berete moje bloge, boste priznali, da sodniki niso moja šibka točka.
Načeloma podpiram tudi rumene kartone in moško igro.
To danes je bilo klanje.
Enosmerni promet kriterija.
Če so se naši samo dotaknili nasprotnika, je bilo vse narobe.
Če so njihovi potolkli našega, ni piskal niti prekrška.
Ti dvojni kriteriji so bili grozljivi.
Veliko časa sem se drla, upala, potem pa sem obupala.
S temi mlini na veter ne moreš igrat.
S temi mlini na veter nima smisla it v boj, ker je vojna že izgubljena.
Bila je težka in zahtevna tekma.
Bila je tekma za slabe živce in še slabše rivale.
Pike si nismo zaslužili, najmanj tri pa!
Jaz bi jim jih dala kar šest.
Zakaj?
Ker so se borili vsi, ampak vsi!
Dajali ste vse od sebe, bojevniki!
Še na tribuni sem imela za spremembo dokaj normalne ljudi.
Ni bilo pretirano težko na tribuni, na igrišču se je dogajala svinjarija.
Več kot svinjarija in jezna sem.
Besna sem, ker ne znate pošteno sodit.
Ne mi očitat tu subjektivnosti.
Ker tukaj sem realna.
Sramotno kaj smo mogli gledat na derbiju.
Pri petih sodnikih.
In ja, če moram iskat pozitivne stvari, so zagotovo navijaške narave.
Bolečine in solze ob minutah molka.
Olimpija je svoj poklon dodala pred črnim zidom. Izkazala je veliko mero spoštovanja, tudi z majčkami, ki so jih imeli oblečene.
Vsaj za trenutek so rivali postali prijatelji.
In po tekmi smo se dobili…prijatelji.
Na fotografijah, na lepih besedah, na spominih.
Posebna hvala mojima čudovitima Maji in Etiju.
Dosti sem pojedla na vajin račun, a vaju imam iz srca rada in vaju imam najraje in vama želim samo najlepše in najboljše. Komaj čakam oktober, da spoznam vajino malo štručko in da se dalje veselim z vami. Za mene bosta vedno ista, ne glede na to kakšen dres bo oblečen, ker vem, da me imata rada in jaz vaju imam neskončno rada. In vem, da bom mogla po tem blogu spet toliko svinjarije pojest, a me ne gane, ker vem kdo sta in danes po tekmi sta pokazala, da sta neverjetna.
Hvala še vsem ostalim za fotografije. Izpolnila sem tudi obljubo Levskega.
In še posebna hvala.
Denis Šme.
Pred tabo je še neverjetna pot. Neverjeten igralec, človek, fant s tako velikim vijolčnim srcem in toliko topline, ki ti je nikoli ne pozabim. Hvala, ker si si naš klub za svojega izbral in hvala vsem tistim, ki so te k nam pripeljali, ker si neverjeten talent in nekje te čakajo še večji aplavzi od naših, a zagotovo manj pristni.
In ob koncu bi rada rekla še hvala publiki.
Vsem, ki ste prišli na tekmo. 11.000 ljudi v začetku avgusta, ko pa žabe že leta govorijo, da se v centralni sezoni ne da napolnit stadiona. Aja, pa ti ljudje tudi v službe hodijo. Eni bodo vstali ob štirih zjutraj, ker se derbija ne zamuja. Eni so prišli po tekmi, da so slikali svoje otroke, ker imajo radi naš klub. Hvala vsem tistim, ki ste si vzeli čas za derbi in zaprli lape celotni Sloveniji.
Radi imamo ta klub in to vedno znova in znova dokazujemo.
Neverjetno vzdušje, kurja koža, solze ob spominu na preminula fanta.
In ja…drži se Ljubo, uspelo ti bo in mi smo tu zate, če nas potrebuješ! Hvala vsem, ki molite in verjamete v tega fanta!
In mogoče se ob tem malo grdega, a iskrenega bloga dotaknem še tega, kar pišem v vsakem blogu.
Za vse, ki nas potrebujejo, za vse, ki nam bodo hvaležni.
Vijol’čna kri za vse ljudi. 5. september 2016. Začnemo ob osmih zjutraj.
Za vse podrobnosti se obrnite name na vse naslove, ki jih poznate. Vedno na voljo.
Seveda boste lahko podpisali tudi izjavo za darovanje organov. Urška bo z nami pri Vijol’čna je ljubezen večna na Vipu, kjer boste tudi tokrat imeli malico.
Končujem…in se vam zahvaljujem.
Ker imate radi ta klub in ker verjamete vanj.
Šele 4 krog je, pa nismo pokazali še niti ene slabe tekme.
A ta je bila nedvomno za vse, ki imate radi nogomet.
In mogoče bo kdaj sodniška zgodba pravičnejša.
A do takrat je na nas, da se borimo proti temu in zmagamo, ker vemo, da ne moremo nič proti temu in vemo, da smo boljši in najboljši.
Ker enim ostaja ena, drugih pa trinajst prvenstvenih in še devet pokalnih.
In če boste rekli, da je naslov preveč grd, vam priporočam, da še enkrat pogledate tekmo.
Ne rabite mi kimat, a prosim, vzdržite se komentarjev, če ste proti nam.
A teh je tak malo, da mi je za vas preprosto vseeno.
Hvala fantje, prijatelji, vsi, ki ste na naši strani.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić