Lahko bi rekla da je bil samo sončni ponedeljek. Prazničen dan, ko razmišljaš kam bi se dal. Da ne boš ravno cel dan doma, ko pa sonce kliče nekam v svet.
Nekaj sporočil, nekaj idej, klic in že si na cesti.
Kam greva?
Po Nino in Špoljota. Slednji bo turistični vodič za par urc in nama bo pokazal vse, kar morava vedet o tistem čudu od stolpa v Lendavi, pa še malo naju bo po Murski Soboti peljal, da bova končno videla to mesto še z drugega vidika.
Z Nino naju že čakata pred simpatičnim domom v Rakičanu.
Po cesti, ki vodi do stolpa in je ne pozna vsak, vletimo na parking pred stolpom Vinarium.
Možnosti sta dve.
In ena čokoladica dobrodošlice.
Prehodimo 240 šteng, da pridemo do vrha. Počasi. Ker nimam lufta. In ker se je fajn malo ustavit. Da dol pogledaš. Če se malo zavrti ni panike.
in pol prištengaš gor in si ogleduješ okolico. Nismo videli vsega, vseeno pa smo videli za prvič dovolj. Kako čudoviti pogledi k trem sosedom.
Ko se že stotič slikamo in ko že naredimo več kot preveč slik, se eno nadstropje peljemo z dvigalom. Da vidimo občutek. Potem pa dalje. Peš. Da štejemo korake in izgubljamo kalorije.
Naenkrat je konec. Še preden smo se prav ogreli, gremo spodaj še en krog, se spravim na Božičkove sanke, sedem za volan in jih pripeljem tja, ker sem bila zmeraj rada.
Na Naftin stadion. Na kratko. Od zunaj. Tam, kjer sem nekoč sedla na tribuno in jedla štručke, da nisem pred tekmo že zgladnila. In na kraje, kjer so samo oni znali na drugačen način naglasit imena in priimke naših nogometašev.
In ja, kraj, ker smo imeli po devet karet policije, ki nas je spremljala še dolgo po tem, ko smo zapustili Lendavo.
Pot nas pripelje v Rakičan. Do gradu, jaslic, konjičkov. Mirnega kraja, kjer je naš Mitja že kot otrok pustil svoje srce.
Predzadnja točka je Murska Sobota.
Medtem ko račke lomijo tisti nežen led na jezeru, ko se tu pa tam najde kak sprehajalec v parku, medtem ko otroci drsajo na tistem malem koščku prekmurskega ledu, medtem ko se počasi prižgejo tiste nežne lučke mirne Murske, štirje prijatelji, počasi hitijo proti hrani.
Lakota je že velika, dan pa je bil tako simpatičen in prijazen. Rahlo hladen, a pretopel za ta letni čas.
Dan, ko je sijalo sonce in smo se naučili toliko novega.
Heroji so na spomenikih, hlapci pa na ulicah. Ko sem spoznala, da se več let kasneje nič ni spremenilo. Vse dokler ne bomo dovolj svobodni, da si bomo svobodo znali vzet za svojo. In ko hitimo počasi po teh prijaznih, tihih ulicah, se ustavimo pred nenavadno gostilno.
Resno vprašam, če grem tja noter, pa pravi naš vodič da ja.
Stopim noter in upam, da koga ne podrem, ker se prebijam skozi Bunker.
Bunker, lokal zasnovam skozi prste romunskih umetnikov. In ja, čeprav z rahlo grozo v očeh se sprašujem kam še.
Okoli mene od avtomobila, do čudnih bitij, do železja, do kdo ve česa vse.
Stopam po stopnicah. In si vidno oddahnem, ko sedem.
Natakarica je prijazna, hrana je čudovito dobra. Ambient mi je še zmeraj malo grozen, vendar mi postaja simpatičen.
Še zmeraj je preveč zelenih luči, a zadeva me zmeraj bolj zanima.
Zadnja lokacija pred domom Nine in Mitje je…tipično moje…WC.
Ko pridem iz njega vsi trije bulijo v mene in me sprašujejo kaj je narobe, medtem ko sama zjecljam, da naj mi dajo telefon, da jim poslikam kaj sem tam noter vse videla.
Počasi odrinemo. »Moj« avto še zmeraj trdno čaka na steni, izložba še zmeraj zgleda kot da si sredi podvodnega sveta.
Kot se za deklico iz pravljice spodobi, ujame v objektiv še svoje najljubše risane junake in se prvo ustavi pri svoji Pepelki.
Medtem ko gledam očeta, ki ne razume, da je ograja za to, da je otrok izven nje in ne v njej in se sprašujem kaj bi na to rekli pujski, če bi oživeli, naredim še nekaj slikic in si rečem, da bom zadnja, ki bom ljudi učila osnovnega bontona in prijaznosti do stvari, ki niso njihove.
Pripeljem v Rakičan. In še zadnjič včeraj sedem v Prekmurju. Med prijazne ljudi.
Starši našega Mitjeka, nam ponudijo vse kar jim daje srce in ja, kakav dobim v najlepši šalčki na svetu. Znajo.
Zaradi tega grba se poznamo že leta in zaradi tega čudovitega grba smo ostali prijatelji.
Ni nam bilo vedno lahko, vedno pa smo bili skupaj. In če kaj, smo se naučili, da vsi delamo napake in da smo zaradi njih boljši ljudje.
Ko se poslovimo, obljubim, da kmalu spet pridemo.
Da pogledamo spomine in gremo še en sončen krog. Čas je minil prehitro. V družbi dobrih ljudi se zdi, da čas reče, da gremo sto na uro.
A danes se ustavim.
Da več kot 40 fotografij včerajšnjega ne planiranega dne spravim na moj papir, da vam povem, da pojdite do Lendave, stopite par stopničk, prehodite par km in predvsem pojdite med te dobre ljudi.
Kjer so ovinki tako redki, kot blinkerji v Mariboru, kjer srečaš približno toliko ljudi, kot pri nas in pojdite med te krasne, polne ljubezni in topline, prijatelje.
Hvala za krasen včerajšnji dan. Moj čudoviti trio. In tebi »Ron,« hvala, ker si nas varno popeljal skozi vse te čudovite poti Prekmurja. »Hermiona« sem ti izredno hvaležna. »Harry« pridno dela, ti pa lepo pazi na »Ginny.«
Včasih se sprašujem kaj bi bilo, če vas ne bi imela.
A na srečo je odgovor hitro na dlani. Ker ste po nekem čudežu tu.
In ja, tako je zadnji blog vendarle morda točno ta. Morda.
Teden zna bit poln presenečenj. In če se ne beremo več letos…naredite si zadnje dni tega leta tako kot si sami najbolj želite. In predvsem pazite nase.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić