Pa tako lep sončen dan…nnanananannana.
Jelenov greben prva postojanka na poti do še enega krasnega gostovanja v Krškem.
Potem pa hrana, večna Coca-cola in ja…tribuna.
Tokrat so nas na stadionu Matija Gubca dali na skrajno desno tribuno. Za goste, je pisalo. A to so povedali samo tistim, ki smo bili vsaj malo vijol’čni, vmes pa pomešali še njihove navijače. In tako »naša tribuna« zagotovo kmalu ni bila več naša tribuna. A tudi če je bila naša, je bilo na tribuni kar nekaj takih, ki jim je vidno manjkal bonton. Pa še to bolj kot ne nekaterim otrokom in najstnikom. A seveda so bile vmes izjeme.
Mala deklica, ki je daleč od Maribora in se je drla Maribor Šampion, pa gospod iz Radovljice, ki obožuje vijol’čni klub. Mešanica navijačev iz cele Slovenije z eno samo ljubeznijo. Vijol’čno.
Tekma je bila pestra, zelo zahtevna in predvsem zelo zanimiva. Lagala bi, če bi rekla, da ljudje niso uživali in da smo imeli kaj videt. Bila je prijetna za oko in to točko, smo si pošteno prigarali. Čeprav smo po penalu dobili gol, izenačili s pomočjo, vedno na mestu, Dareta, dalje preprosto ni šlo.
Govorila sem, da se bo tekma končala s 1:3, ker se je to pogosto zgodilo in sem v to preprosto verjela, a se to ni zgodilo. Res sem si želela to zmago, saj sem pol poti tega gostovanja peljala sama in vem da ni blizu, da je pot dolga in zahtevna. Da pot, ki je v eno smer daljša od 100km vseeno ni za ovinkom in da se pripeljemo, ker imamo ta klub res najraje na svetu.
A ne morem mimo tega, da kot so nekateri navijači na mojem delu tribune pričakovali preveč, je tako bilo tudi na igrišču. Še vedno sem prepričana, da so številne kreditne točke napačno razdeljene in da bi bilo čisto fajn, če bi se kdaj poskusilo kaj tako drugače, da bi troflo še najbolj nejevernega Tomaža. In če kaj, si želim, da bi kdo morda malo spregledal.
Izredno se moramo zavedati, da imamo vrhunskega golmana. Ne morem se znebiti občutka, da je kot vino. Z leti boljši in boljši. Da je zasluženo kapetan in da je našemu klubu neizmerno velika dodana vrednost. 
Pohvaliti je treba tudi fante, ki laufajo kot nori in to ekipo delajo veličastno z vsemi možnimi potezami, ki jih kažejo.
Lahko bi dobili tri, lahko bi ostali brez. Dobili pa smo eno. Na prvi april, ko je bilo to vse čisto še kako zelo res, na prvi april, ko so domačini točko sprejeli kot zmago, na dan, pravzaprav večer, ko je bil kebab krožnik še posebej dober, in na dan, ko sem ugotovila, da preprosto za ene nič ni dovolj dobro.
Po tekmi pride do nas en gospod in nam pove, da se je končno zgodilo. Gledam ga in ne vem kaj bi mi rad povedal. Naša ekipa namreč to pomlad še ni izgubila. Še vedno ima s tekmo več 13 točk prednosti pred zasledovalci. Velikih 13 točk. Ne vem če se eni zavedajo, da v najslabšem primeru po koncu tega kroga še zmeraj ostane velikih 10 točk in da nas do konca prvenstva loči še zadnjih devet krogov.
Eni bi pač radi nemogoče, eni bi pač radi videli velike zmage.
Tudi B ekipa je izgubila na svoji tekmi na Taboru. Koliko nesrečnežev se je oglasilo, ker so fantje zgubili prvič v tej sezoni. A preprosto se je moralo zgoditi in zato fantje glave gor! V naslednjem krogu boste spet mleli dalje in boste prvaki z lahkoto. In ko boste prišli v drugo ligo, se boste smejali točno tem, ki so se ob tem porazu tako hinavsko smejali vam.
In ko smo po tekmi pozdravili naše čudovite nogometaše, njihove neverjetne družine, se poslovili od vseh…se v poznih nočnih urah pripeljali domov…je bilo spet priti domov.
Da Mejo spet vseka po svoje, da Mojca spet nekaj napiše, da pove, da je v sredo ne bo v Ljubljano in ne, to ni prvi april in da se veselim pokalne tekme doma, ker imam pred seboj teden poln novih izzivov.
Hvala vijol’čna familija za še eno nepozabno gostovanje. Še enkrat znova smo se naučili, da bi morali napisat bonton kako se obnašat na nogometnih tekmah in jih dajat predvsem mlajšim generacijam in se ob koncu dneva zahvaliti za še eno varno, čudovito gostovanje, ki je bil hkrati tudi nepozaben izlet.
Do srede, ko se beremo kar iz kavča…vam želim prečudovito nedeljo in ne pozabite, da vas ima nekdo rad bolj, kot si mislite.
Rada vas ima.
Mama vijol’čnih utrinkov.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić