Četrtek. Malo zaprem oči, ko mi zvoni telefon… »Čuj, prej je tekma.«
NI me težko dobit na noge, se spravit javit ostalim in it preko ceste. Na južno ploščad pa po štengah.
»Kaj imate to nekaj trdega v nahrbtniku?« Pravim, da fotoaparat, ter da tekočine nikoli nimam s seboj. In grem na, tradicionalno, na zelen wc, kjer upam, da se bo kaj zasvetilo, pa se ne. 🙂
Hica na tribuni je pričakovana, a oblaki hitro rešijo vse skupaj, vmes pada tudi dež.
Vreme je prijetno, družba je super, tribuna je vredu, tu pa tam kdo hoče žvižgat. Tu pa tam kdo zapiska in mu konkurenca na drugi strani zapiska nazaj, drugače pa je vzhodna tribuna mirna, je pa tudi edina, ki je odprta. Tako pred mano sedi nekaj prijateljev z juga in upam, da se še kdaj vrnejo.
Prijateljska tekma z Krasnodarjem je športna, brez vidne jeze in nasilja, zelo mirna in druženje je zabavno.
Pred tekmo se poslovita od sodniške zgodbe še dva sodnika. Čudoviti otroci žarijo zraven sodniške trojke.
In ja, seveda nismo zmagali, bodo rekli eni. Drugi bodo pizdili, ker tega poraza niso mogli videt po tv in kak te ni šlo vse skupaj.
A imeli smo kaj videt. Mojstrovine Valona in Marwana hranimo v spominu, kot tudi številne akcije fantov, ki jih žal niso realizirali.
Vsi, ki so stopili na igrišče so res vidno želeli naredit kaj naredit. Nekateri so se nalaufali še tam, ko ni bilo treba. Bili so tudi takšni, ki so stopili par korakov nazaj in se lovijo nekje v prostoru brez zgodbe. Eni so na točki, ko iščejo in eni so našli. Ekipa zagotovo je pripravljena na Evropo. In s tekme sem odšla z občutkom, da bodo zlobne jezike utišali še enkrat znova.
Še zmeraj prijateljske tekme jemljem skrajno prijateljsko, kjer samo trenerji vedo kaj se je dejansko zgodilo in kaj so želeli dosečt.
Še vedno so prijateljske priprava na nekaj večjega, kar prihaja in v sredo bo zagotovo en res poseben večer v Mostarju.
Jaz sem uživala v tem četrtkovem poznem popoldnevu, kjer se je tekma začela pol ure prej, kar se mi zdi skrajno prijazno in lepo od naših, glede na to kar se je zgodilo in ploskam takšni gesti. Mislim pa da tudi nikogar od nas kaj pretirano ni motilo.
Pohvalit gre predvsem dejstvo, da je ekipa napredovala in da nekateri preprosto ne manjkajo.
Ob menjavah sem ploskala. Pri nekaterih sama. Ni prvič, zagotovo tudi ne zadnjič.
Vseeno sem naredila kup krasnih fotografij, ki bi jih rada delila z vami in upam, da vam bodo všeč.
Vseeno sem bila tako srečna, da sem prišla nazaj v Ljudski vrt. Tukaj je vedno tak lepo. Tak fajn je tu, tak rada pridem, tak nočem domov. In tak pozabim na ves svet, ker je tukaj preprosto vse tako zelo drugače. Neki svet, kjer je nekak vseeno vse po mojem, čeprav ne želim, da je kaj po mojem. Kjer se vračam na svoj stol in kjer se zdi, da se nikoli nič ne bo spremenilo, tudi ko se bo vse popolnoma spremenilo.
Ljudski vrt je prostor, kjer je tak drugače vse. Kjer včasih nikogar ne razumem in vendar vsi govorimo isti jezik.
Ko smo po tekmi Valonu zaploskali, sem bila prepričana, da je to največja nagrada, ki jo lahko dobi nogometaš, pa čeprav nas je ploskalo pet. Nikoli ne bomo pričakovali preveč in nikoli ne bomo želeli več, vedno pa bomo znali nagradit ljubezen, garanje, zvestobo, neverjeten odnos do nas navijačev in to, da je nekomu tako zelo pomemben grb na sprednji strani.
Hvala vsem, še enkrat znova za vse kar sledi, ko reflektorji ugasnejo.
Ko se posloviva, hitiva nekaj pojest. Vendar v dotični »ptičji« gostilni/slaščičarni ne kažejo interesa, da bi nama kaj ponudili. Opazijo naju šele, ko se spakirava, pa še te natakarica deluje, kot da sem duh. Ker na Slovenski eni že pospravijo žar 20 minut pred zaprtjem, končava na Partizanski, kjer jim ni težko zrihtat papice. Hvala jim iz srca. Tega ne pozabiva.
In tako je konec krasnega četrtka.
Čestitke Goričanom in Domžalčanom za uvrstitev v naslednji krog kvalifikacij Lige Evropa. Navijamo dalje!
Kaj se je zgodilo z »nevidnimi« pa ne vem, zato tega ne bi želela komentirat.
Hvala vsem za krasen nogometni večer.
Rada vas ima.
Zelo srečna v pajkicah Rosapink. [Preverite www.rosapink.si]
Cmoka.
MalaMo. :*
P.s. 30.08.2017 Vijol’čna kri za vse ljudi! Povejte naprej! 🙂
Foto: Dejan Laketić