Sobotni večer namenimo fuzbalu.
Če ni fuzbala je v osnovi nekaj narobe, se vam ne zdi? Sploh se nikoli ne bom navadila petkovih ali nedeljskih tekem. Sobota je ta prava.
Ta je bila…zanimiva? Ne vem.
Da redko gledam nasprotnike na ogrevanju je bilo sporočilo, ki sem ga prejela, če bo Maribor igral proti Mariboru.
Ne, sploh nisem opazila, da so nasprotniki iz Ankarana v naših dresih. Bilo pa mi je čudno, da pol ure pred tekmo ni njihovih igralcev na ogrevanju, ampak je tam samo golman. No, lahko bi zamujali, ampak pol bi verjetno prišel golman s kakšnim kombijem.
Šele ob začetku smo sešteli kaj se je zgodilo. Ker pa nismo vedeli zakaj so v naših dresih tudi naši nasprotniki, in to v belih, sem šla na uradno stran kluba in prebrala, da so bili sporni dresi nasprotnika. No, njihova barva, zato je sodnik določil to kar smo videli.
Gol Jasmina Mešanovića je odločil tekmo.
Bil pa je tudi edini, ki je padel.
Tekma ni bila nič posebnega. Verjetno bi jih lahko zabili še več, ampak to bomo hranili do naslednje tekme.
Na tekmi smo se veliko smejali in čvekali, tako da je ura še enkrat znova minila prehitro. Sicer pa ko prideš v Ljudski vrt, ko greš ponosno po teh štengah do stola, ki ga je nekdo grdo »umazal,« ko se vsedeš na svoj ne glede na vse lep stol in ko vidiš te prvake, te fante in to vijol’čno zgodbo…si preprosto srečen.
Selektorji so prišli na svoj račun, tu pa tam je še kdo pokazal da zna žvižgat, Gabriel je dobil varuško, tako da sta prišli še Katja in Lejla, sicer na njuno južno tribuno, a sta potem z nami vendarle bili na severu po tekmi in smo ju tako zelo pogrešali.
Po tekmi smo počvekali, se objeli, si pomahali, se nasmejali, se zmenili za Domžale, šli na burger na Kolodvor…tak, pa je že skoraj ura nedelje mimo.
Ne glede na vse…ko pogledaš koliko dobrih ljudi srečaš vedno znova…vse je točno tako kot mora biti.
Dobro se vrne z dobrim in veste…ne veste kdaj, a bodite prepričani, da se. In jaz sem živ dokaz za to.
Rada vas ima.
Ona, ko je mislila nekoč da ne bo zmogla.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić