Zasluženo. Ko je ekipa Ribnice po koncu tekme pela, smo bili logično da jezni. Naši rokometaši so namreč v Dvorani tabor izgubili. 24:28 je kazal semafor, a bilo je tudi že minus devet.
Bila je živčna tekma. Če si tečen, pa ti vse skupaj najeda še bolj.
Pa sem večino tekme bila res mirna. Zadnja tekma leta je, fantje se trudijo skozi sezono, veliko je novih obrazov, ki se jih tak al tak ne morem naučit, ker se bojim da jih kmalu tak al tak ne bo več in sem prav žalostna, ker se nanje komaj navadim in jih že več ni.
Žal ni igral niti kapetan. Manjkal je. Zelo.
Medtem ko so v publiki noreli nad sodnikoma, je mene bolj skrbelo nekaj drugega. Ker ja, sodnik lahko kroji igro, vendar ne more krojit tega, da pač ne zadeneš ali preprosto nočeš igrat v obrambi tak kot zmoreš. In veš da zmoreš.
Ne morete me prepričat, da je Ribnica tako vrhunska, da bi lahko včeraj razbila Maribor. In ne morete me prepričat, da je Maribor tako slab, kot je lahko bil včeraj.
Boli dejstvo, da je treba v določenih trenutkih potegnit poteze, naredit rez in spremenit stvari. Ker če kaj, se je včeraj pokazalo da najšibkejši deli verige preprosto ne morejo prevzet odgovornosti, saj imajo v sebi premalo samokontrole in predvsem premalo znanja.
Nikoli se nisem imela za rokometnega strokovnjaka, sem le laičen navijač, ki že vrsto let navija tudi na rokometni vijol’čni del mesta in sem zelo ponosna na to ekipo kaj je v vseh teh letih dosegla.
Bila sem z ekipo, ko je bilo res noro dobro, pa tudi zdaj, ko se lahko na tribuni preštejemo.
Včeraj je bil prijeten, sicer hladen večer, a zdelo se je, da bi ene lahko od vročine kar razneslo. Videla sem ljudi, ki bi skočili na parket, če bi lahko in videla sem ljudi, ki za parket ne bi dali niti ene kapljice švica. Pač tak je.
Dobila sem občutek, da je premalo resnosti pri ta resnih, ki bi morali odločati o tem kdo, kdaj, kako in kaj. Pravzaprav me je zaskrbelo kako lahko spremeniš šele ko je prepozno.
Redkokdaj pišem bloge po prespani noči, vendar včeraj zvečer sem potrebovala drugačen večer, da danes, v nedeljo pišem te vrstice.
Upam da se bodo možgani odpočili, telesa ohladila in predvsem razmislila.
V Mariboru se igra dober rokomet. Fantje se znajo raztrgat. Fantje dokazujejo da želijo uspeti in na trenutke se bojiš da bodo pregoreli. In gledat naše fante v rokometu je vedno upanje, da ni konec dokler ni konec.
Včeraj sem to pogrešala. Pa vendar sem mnenja da jim za včeraj praktično ne morem nič očitat. Čeprav ni štimalo praktično nič. Ni šlo v gol, obramba se je lovila, golmanom je bilo izredno težko. Kot da bi se izgubili na šajbastih pločnikih mesta, kjer se bojiš da boš padel na prvem ledenem odseku, ki ga boš videl.
Ribnica je zmagala in pela več kot zasluženo. Vesela sem, da so fantje v zadnjih minutah dali po gasu, pozabili na šajbo in zmanjšali rezultat. Ker so preprosto dokazali zgodbo o šibki verigi.
Zaploskali smo ob koncu leta.
Druženje je zmeraj prijetno, spoznavava nove ljudi, ki so čudoviti in hvaležna sva za njih.
Pred koncem le še pozdravček mami rokometaša, ki zvesto bere moje bloge in verjamem da bo prebrala tudi tega. Primorci ste zakon in v mojem srcu imate posebno mesto.
Glave gor fantje, drugič bo tako kot boste vi rekli.
Vijol’čni držimo skupaj in naj se to nikoli ne spremeni.
Rokometna familija, se vidimo.
Rada vas ima.
Vedno premražena.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić