Pa nam je uspelo. V kar prijetno toplem Dravogradu, pred nič prepričljivo polno tribuno, smo v mrežo Ankarana spravili tri, na tretji tekmi novega koledarskega leta za tri pike.
Naj stvari so tri, je nekoč pel Jan. In še kako prav je imel.
Nič kaj prepričljivo smo začeli, končali suvereno.
Prvi polčas bomo pozabili, čim prej tudi tisti ponesrečen poskus iz penala.
Drugi polčas je bil prijetnejši za živce, oko in spomine.
Luka, Dare in Jasmin so odločili tekmo, ki je bila zelo težka, naporna in še s kakšno kepo obdana.
Izredna pohvala gre danes Martinu za pokazano znanje, ki mu je treba v eno ploskat.
Hvaležna sem za tri točke, teh par čudovitih ljudi, ki sem jih srečala na tekmi.
Hvaležna šoferju in sopotniku, da sta me zraven vzela in nisem rabila živčkarit doma, sem pa bila na tekmi presenetljivo mirna.
Halls bonboni so mi bili pri tem v izredno veliko pomoč.
Hvaležna sem, da se je po prvem golu zgodba vidno spremenila, menjave pa so še enkrat znova dodale posebno noto za kar moramo biti hvaležni.
Po tekmi sem po dolgem času lahko spremljala izjave, tako da sem se priključila množici novinarjev in naredila še od tam kakšno fotografijo.
Potegnila bom črto. Hvaležna za varno pot tja in nazaj. Sploh, ker se praktično svet ustavi, ko se na cesti Dravograd-Maribor zgodi nesreča in se pol vozimo kuj neki okoli na tekmo. Prosim, vozite bolj previdno. Nekdo vas doma čaka in se veseli vašega objema.
Hvaležna, da sem bila na tem majhnem stadionu, kjer so bili do mene vsi zelo prijazni. Publika pa…saj razumemo, da smo včasih sami sebi največji sovražnik.
Verjamem, da bo v torek tekma že od začetka šla v prave smernice in da se bo končno uredilo to vreme, da bodo fantje lahko normalno trenirali, imeli vredu pogoje za delo in da bo zdaj vijol’čni stroj zalaufal kot je treba brez nepotrebnih frustracij in pomanjkanja olja.
Tekme se zato, da so posebno doživetje. Tudi stresno tu pa tam, a saj pa ni bilo tako hudo na koncu vendarle le.
Verjamem in prepričana sem, da smo se po tej tekmi znova kaj naučili, še bolj skupaj stopili in še bolj začeli verjet v cilj imenovan »Misija 15.«
Hvala vsem za prijazne besede, predvsem tistim, ki ste me vedno znova tako srčno veseli. V mojem srcu ste vijol’čni bojevniki za zmeraj, če tudi tega naziva niste nikoli prejeli.
Rada vas ima.
Kmalu v eni čisto posebni vlogi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić