Nedelja po derbiju je. Derbiju, ki sem ga doživela kot še nikoli. Derbi, ki sem ga pogledala malo v drugačni obliki in derbi, ki ga bom probala vzet za primer in opomin.
Večino sem tekme sprva spremljala na spletni strani Prve lige Telekoma Slovenija medtem ko sem sedela v akreditacijskem kontejnerju hokejskega prvenstva za ženske v Ledni dvorani. Potem sem se odpravila na tribuno pogledat Slovenke, ki so takrat že v zadnji tretjini vodile 4:0 proti ekipe iz Mehike.
Ravno se prav vsedem, ko mi Tadej pokaže, da so žabci zabili gol. Po vsem kar sem spremljala preko spleta mi je bilo jasno, da sem si najbolj želela, da se to ne bo zgodilo pri vsem kar so žabci do takrat pokazali.
Par sekund za tem zadenejo Slovenke še peti gol in kmalu še šestega in s ponosom poslušamo ob koncu prvega dne prvenstva še slovensko himno.
Pohitim po dolgem hodniku, da ne zamudim zadnjega dela svojih obveznosti in na telefonu živčno čakam kakšno sporočilo o našem golu, ko mimo mene prihiti eden od sodelavcev s telefonom v roki in se mi dere, da jim ga je pikno Luka. Kasneje sem doma videla njegovo reakcijo in mu gol še enkrat znova iz srca privoščila. Sem pa ta gol videla kar sredi hodnika, potem pa pohitela in končala vse kar je bilo treba končat.
Prvo kaj sem naredila ko sem prišla domov, sem stopila do tv-ja in vklopila tekmo za nazaj.
Po 12 urah dela, sem preletela najpomembnejše dele tekme, ujela oba gola, vse izjave in še malo komentiranja studia, potem pa razmišljala o tem kar sem videla, slišala in prebrala.
Težko najdem neke prave besede po tem. Če rečem, da sem žalostna verjetno sploh ni prava beseda.
Moja najljubša ekipa na svetu je včeraj premalo pokazala tisti vrhunski karakter, kot ga poznam. Premalo je pokazala ljubezen, ki je potrebna, da zrušiš te visoke zneske, ki tokrat ne igrajo tako zanič kot lani.
Priznat si moramo da so spremembe nujne in ne iskat v eno izgovorov za to kar se vidi in to več kot preveč očitno.
Moj Maribor zmore veliko več. Moj Maribor je bil, je, in bo prvak. In Moj Maribor tudi ve, da se derbija ne igra, ampak se ga zmaguje. Tudi če taktično, tudi če obrambno, tudi če je ne gledljivo, samo da se ga zmaga. Pa saj vsi vemo, da že dolgo bolj gledamo na tri pike, kot pa na to, da bi bili všečni in zanimivi. Ker potrebujemo zmage, potrebujemo in si želimo naslov prvaka. Maribor to zna. Maribor zelo dobro ve kako postati prvak in to ostat. Maribor zelo dobro ve kako vrhunski je in Maribor se zelo dobro zaveda kako veliki smo v resnici.
Vijol’čna familija. Velika in mogočna. Nepremagljiva trdnjava je postala ranljiva. Lepilo je malo popustilo, kakšen kamen je odpadel, vendar še vedno smo velika familija. Verjamemo do konca kljub temu da vidimo da so te razpoke zelo ranljive in da bi nas radi stolkli na vseh straneh.
Na nas je, da sami naredimo, kar vemo da je prav. Stopimo skupaj. Vsi. Ne eden, ne dva. Ne ena polovica, ampak tudi druga polovica. Če želimo to trdnjavo imeti močno, se moramo zavedati šibkih kamnov in jim pomagat, da postanejo spet trdni. Če želimo uspeti, moramo vsi verjeti in predvsem se moramo sprijazniti z dejstvom, da vedno ne zmoremo. Da morda kakšno leto pademo, da se drugo leto znova poberemo in najdemo novo boljšo pot. Da tudi kakšen kamen te trdnjave gre naprej in se zaveda da se vse nekje mora končati.
Težko je v takem jutri bit srečen, težko je v takem jutru govoriti o tem kdo je kje koga kaj in zakaj je točno ta naredil nekaj, kar ne bi smel.
Le dajmo, dajmo bit skupaj eno. Samo to si res iz srca želim. Preveč pogrešam to vijol’čno ljubezen, ki nas kroji, ko razbijamo vse po koloni. Ker ljubezen lahko premaga čisto vse. Tudi vse izgovore, vse prijatelje s severa, vse tiste, ki so proti nam in bi nam radi v glave zmetali vse bombe tega sveta.
Prvi april je danes, jaz pa sem napisala enega najbolj medvrstičnih in resnih blogov kar jih je.
Želim vam čudovite praznike.
Jaz pa počasi že odhajam nazaj v Ledno dvorano, kjer bom v akreditacijskem kontejnerju ali pa kje okoli, del ene čudovite hokejske zgodbe. Slovenke tudi danes ob 20.00 igrajo hokej. Pridete, vstopnine ni, bodo pa vas dekleta izredno vesela.
Do tekme s Celjem, ki se začne ob 16.20….naj vam bo lepo.
Rada vas ima.
Ona, ko pravi da je vijol’čna ljubezen večna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić