Zunaj grmi, bliska in verjetno tudi dežuje. To so napovedali že ob petih popoldan v Velenju.
Hvala za sončen dan, čudovito vreme, za krasno tekmo in za kaplje dežja, ki so nas dosegle ko smo parkirali doma.
Čeprav sem se bala nevihte, sem hvaležna, da smo šli v Velenje, na 30. krog Prve lige, kjer smo spremljali še eno zmago Maribora v tej sezoni.
Strelca to sezono trpata kot nora, tako da Luka in dvakrat Marcos the velik Kapetan, nista bila ravno presenečenje med strelci.
Presenečenj je bilo več kot dovolj druge sorte.
Lepa gesta za domače navijače, malo manj za gostujoče. V obliki vstopnine. Nekdo je pač pozabil. Ali preprosto ni razmišljal. Ali je razlog kakšne druge din din narave. Saj ni važno. Neprijetno presenečenje za moje prijatelje. Ni jim težko dat več, samo včasih je treba širše pogledat.
Pa niso bili edini. To, da včasih ne smeš gledat kot da je enosmerni promet na igrišču, bi lahko povedali še komu. Da to ni tenis, pa tudi. Včasih je fajn, da se malo poda, okoli pogleda in predvsem razmišlja, da namišljeni padci niso nujno padci za faul.
Vedno so mi izjemno simpatični uradni napovedovalci, ki dvigujejo vzdušje, da se podpre domače igralce. Ta danes je bil izjemno razpoložen, a je bil v hudi manjšini. Med tem ko se je revež drl Rudar, se je tribuna zvesto nazaj oglašala Maribor. Če človek misli, da je doživel vse, je pol komedija, ko se na koncu zahvali domači publiki. Keri domači publiki? #dajno
Za mene presenečenje je bila tudi naš del tribune. Medtem ko organiziranih navijačev še pričakujem v lepem številu, sem bila vidno presenečena, ko sem prišla na tribuno in na našem delu videla kar lep del poln in to pol ure pred tekmo.
Veselilo me je, da je bilo na tribuno ogromno znanih obrazov. Predvsem pa zabavno ko ljudje niso vedeli kam it. Je treba večkrat prit. Pa podpret. Ni tak daleč ravno Velenje in tudi danes, čeprav je bil praznik, je bil za marsikoga deloven dan. In to da je bila tekma ob 16.00 kot kaže ogromno ljudi ni motilo. Tak da očitno le zmoremo skup stopit, če čemo, ne?
Tekma, kjer smo napadali in ob koncu polčasa le zadeli, je v drugem polčasu ob znižanju na 1-2 le malo postala napeta, pol pa se je Luka odločil, da dost šans in je pikno še enega.
Zmaga je zasluženo šla v Maribor, tekma je bila prijetna za oko, verjetno pa za fante malo manj, ko je bilo spet vroče.
Veselje po koncu tekme je bilo razumljivo, geste Kapetana pa so povedale več kot tisoč besed.
Pa zgubljeni sin se je vrnil. Hvala bogu. Še zna in še ima hitrost modrega, pardon, vijolčnega dirkača.
Veseli me, da se nama je danes pridružil Nik, ter da smo imeli danes na tribuni toliko čudovitih obrazov. Tudi to, da smo po tekmi počvekali, se imeli fino, imeli na trenutke tudi cmoke v grlu, a smo na koncu vendarle ugotovili, da se vse zgodi z razlogom.
Hvala za smeh, za dobro voljo, za energijo, ki jo prinašate. Za spomine, ki ostanejo in za tiste golmanske zgodbe, ki se nikoli ne končajo, čeprav se nadaljujejo v drugih klubih. Matej in Marko…Mojca nikoli ne pozabi. Hvala iz srca.
Ker se ne branimo vabil na gibanco, smo zanjo Nataši neizmerno hvaležni. Pa še Mimi je rekla, da je fajn, če jo malo po trebuščku počohaš, če si že na obisk prišo.
Ob koncu še vse lepo našemu Gregorju, ki je minulo nedeljo praznoval rojstni dan. Radi te imamo.
Pa smo doma. Še šest krogov do naslova prvaka.
Verjamete z mano, da 27.5. skupaj dvignemo pokal?
Do sobote.
Ne pozabite na dežnike in uživajte v mavrici.
Rada vas ima.
Ona, ki je ne ustaviš kuj tak.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić