Minilo je nekaj ur, odkar sem zaprla vsa vrata, ki sem jih zjutraj nekaj čez 6.15 začela odpirat. Prostori so dobivali zgodbo, vijol’čno zgodbo sedme krvodajalske akcije Vijol’čna kri za vse ljudi.
Moj najljubši blog v življenju (do sedaj) bom verjetno pisala težje, kot bi si verjetno mislili.
Minulo noč sem spala več kot lani, a nič kaj bolj zabavno ni bilo jutro, ko sem se zbudila in pod tušem ugotavljala če sem včeraj kaj pozabila. Če sem vse pogledala, če sem kaj pozabila komu omenit.
Lahko je bilo prit na stadion in postavit zgodbo. Delo ni bilo lahko.
Zadnji mesec sem garala, zadnjo leto verjela. Da bo nova krvodajalska zgodba še boljša, še bolj uspešna, še bolj nora. Kot je nora sploh lahko.
Nisem upala na glas povedat, da bi letos lahko darovalo kri 190 ljudi, še vedno sem vztrajala da je 180 super, a bomo zadovoljni tudi s 120.
A na koncu, na koncu cifre in številke, 85 litrov krvi je tisto, kar šteje. In ljudje, ki ste prišli. Tudi 120 km daleč so se pripeljali. Darovat kri v njim ljubi klub, podarit del svojega vijol’čnega srca.
Začeli smo pred osmo in že takrat je bilo več kot 20 ljudi na sprejemu. Nekaj čez 9h smo šli že preko sto. Nisem spremljala številk, ljudi pa.
Ti izjemni ljudje so si izmenjevali stole, kulice, si pomagali in počasi preko začetnih zgodb prišli do dveh zdravnic, ki sta se odločili in dali žegn, če lahko krvodajalec daruje kri.
Kolona je bila do izhoda hodnika, najbolj zoprna sem bila tak jaz, ker sem mimo laufala ko podivjani kojn, ki je vedno nekoga iskat, nekaj spraševal, plesal, se drl, se smejal in kdo bi vedel kaj vse sem počela.
Počasi so zraven jutranjih medijskih ekip prišle še ostale medijske hiše in naš Martin se je trudil, da bi daroval kri. Blaž in Dino sta s pomočjo zdravnice spoznavala ta izjemno zanimiv krvodajalski postopek.
Martin ni uspel, je pa s svojo energijo, smehom in neizmerno pozitivno energijo verjetno okužil še tiste, ki so se bali.
Večina tudi ni vedela, da imajo fantje trening, tako da so se lahko s svojimi zlatimi nogometaši tudi slikali, ko so jih kje ujeli. Upam, da je to presenečenje uspelo.
Tudi parkirišče smo imeli gratis na južni in severni ploščad. Novost, ki upam da se bo obdržala tudi prihodnje.
Da smo začeli izjemno kaže podatek, da je prvi krvodajalec prišel že 7.10!
Dan je bil pester, zabaven, sproščen, nasmejan, poln vragolij, novih prijateljev, starih znancev, sošolke moje so prišle, moji izjemni prijatelji v velikem številu.
Neverjetno zgodbo so prinesli iz Odbojkarskega kluba Nove KBM branik. Koliko smo se jim presmejali in kako pozitivno energijo so prinesli v to vijol’čno hišo. Martin je reko da je to srce Maribora. Mislim da je to edini pravi naziv za Dom prvakov.
Dosti vas je, ki ste prišli, toliko vas je bilo, ki ste me objeli, ki ste bili del naše zgodbe. Nočem nikogar izpustiti, pa vendar sem tako zelo ponosna, da ste prišli.
Eni medijski hiši sem povedala, da bom težko strnila misli tako izjemnega dne, pa je bila takrat akcija skoraj na pol.
Zdaj je je konec, pa še vedno ne znam opisat kak ponosna sem, kako izjemni ste in koliko ste nam dali. Če bi vam lahko povedala kako čudoviti ste, če bi vam lahko povedala kaj ste naredili ta izjemen dan.
Sedem let nazaj, na točno ta datum je NK Maribor začel vijol’čno kri, ki je ne bi bilo brez Gorana iz podjetja Aritmija d.o.o. Točno to podjetje še zmeraj poskrbi za vse grafike, ki jih s pomočjo kluba naredijo za to čudovito akcijo in za darilo, to čudovito rokavico, ki je delo g. Vladota, ki vam je izdelal tudi lanski predpasnik. Priznati morate, da je zadeva super.
Hvala Goran za vse, kar delaš za nas in da mamo to pogodbo za nedoločen čas.
Ne gre mimo izjemnega osebja iz UKC Maribor, ki poskrbi, da se dobro počutite, da vam pomaga in odgovarja na vsa vprašanja. Janja z ekipo, Sanja, ki mi je vzela kri in vse moje dekline z mojo mamo Metko, ki skrbi, da nikoli ne hodim po akciji lačna…izjemne ste. Rada vas imam. Noro rada vas imam. Za mene ste moja družina in ponosna sem, da vas poznam.
Hvala Tatjana in Rdeči križ Maribor, ker ste pet let in pol nazaj verjeli v nadaljevanje vijol’čne krvi. Hvala vam, hvala ti! Noro, noro kaki dobri ljudje ste!
Hvala vsem sponzorjem, ki sem vam na Facebook sporočila poslala in ste se odzvali z neizmerno veliko pozitivne energije, ki ste mi pisali in želeli toliko dobrega.
Hvala Prva liga in Nogometna zveza Slovenije. Vedno delite dogodek in nikoli vam ne pozabim te dobrote. Hvala vam.
Hvala vsem medijskim hišam, ki govorite našo zgodbo mesec dni prej, jo govorite danes in jo boste govorili jutri. Hvala, ker se odzivate na moje prošnje in vam ni težko prit in posnet te izjemne ljudi, ki so tako pogumni.
Hvala vsem za lepe misli, želje in hvala, ker smo lahko imeli sonce.
Hvala vsem, ki ste kakorkoli pomagali, hvala moji prijatelji, ki ste prenašali moje muhe in hvala vsem, ki ste bili tukaj, ko sem potrebovala malo wd40.
Hvala moj Tadej, moja Anita…za jutro, ki je postalo dan.
Dan je bil dolg, zahteven in predan. Bil je srčen, čudovit, ljudje so čutili energijo in verjamem da boste ta dogodek nosili v srcu za zmeraj.
Bilo mi je izredno lepo z vami. Rada vas imam vse od prvega do zadnjega. Hvala tudi tistim, ki ste prišli in ste bili zavrnjeni. Pogumni ste in verjamem da vam bo drugič uspelo. Ploskam vam. Hvala vam.
Ne smem pozabit vseh, ki so prišli iz NK Maribora in darovali kri, trener je pokazal da najboljše vedno prihranimo za konec. Izjemen človek ste g. Milanič. Ponosni smo da vas imamo. Hvala vam za vso vašo ljubezen in vijol’čno energijo, ki ste jo prinesli v vijol’čno zgodbo.
Tadej je daroval zadnji, jaz sem se na stol vsedla malo pred 14h.
Po tem smo šle na tradicionalno fotografiranje, prvič smo skupaj še nekaj pojedle na vip tribuni. Bilo je noro čudovito.
Pospravili smo in ko sem zaprla še zadnja vrata…je bilo videti, kot da se ni nič zgodilo. Nekaj kapljic vode, mleka…vse ostalo je bilo kot zjutraj.
Konec tega bloga namenjam njemu. Ime mu je NK Maribor. Je najboljši klub na svetu! Ima najboljše navijače na svetu (včasih tečne, a zmeraj plemenite) in najboljše vodstvo, kar jih je!
Hvala za vso pomoč, za vse moje želje. Hvala za vse, kar ste naredili v vseh letih, sploh pa to leto, ko sem prišla vedno znova z neko novo idejo, ki ste jo uresničili in sprejeli.
Ganjena sem kako dobri ljudje ste in ponosna sem in počaščena, da imam lahko to čast, da delam tako plemenito, tako vrhunsko in tako prečudovito krvodajalsko akcijo.
Preden sem odšla sem dobila potrditev, da delam dobro in bila presrečna in ponosna!
Kri je darovalo 189 ljudi, sprejetih 219, 32 je bilo takih, ki so darovali prvič!
To je 85 litrov krvi, v sedmih letih je to več kot 500 litrov krvi!
HVALA VAM, VIJOL’ČNA DRUŽINA!
Cmok v grlu bo počasi solze sreče. Zato bom končala.
Ne vem če sem napisala kar sem želela napisat, ne vem če ste začutili moj utrip srca…vem pa eno…da je bila to najboljša akcija kar sem jih delala in obljubim da bom delala še boljšo! Vi ste moj akumulator, moje duracelke, vi ste moja moč in vi ste moje sonce in mavrica!
Pridite spet drugo leto. Najdemo nov datum in vam ga zaupamo še v tem letu.
Naj se vam dobrota, kakorkoli ste nam že pomagali, vrne vsaj trojno!
Kak ne bi bila ponosna ob takih ljudeh!
Rada vas ima.
Brez pravih besed (kak te to zgleda, Mojca?)!
Malamo. :*
Foto: Dejan Laketić