Naj bo kratko in malo kislo.
Poraz proti Ribnici 24:30.
Zelooo različna polčasa. Od tega da je bil zagotovo boljši prvi.
Lepo število obiskovalcev.
Vedno se vsedem na »napačni« stol, ne glede na to kje se vsedem.
Če grem na gostovanja v fuzbalu je vedno nekdo, ki je »poseben,« očitno se to dogaja tudi na domačih rokometnih. In to se kar noče in noče končat.
Če greš na tekmo pisat sms-e, daj ne šajnaj mi z zeleno barvo.
Fotoaparat je prevzel Tadej, tako da so danes čisto vse fotografije njegove.
Raglja je zakon. Pomirja. Verjetno samo mene, zato se opravičujem tistim, ki jim nisem namerno pila živcev.
Škoda, ker ne slišim dovolj dobro vsega, kar bi želela slišat.
Pohvale vsem trem Tigricam. Poklon za vztrajnost in energijo.
Res je škoda tega poraza, a šport je šport.
Na trenutke imam občutek, da sem zgrešila športno disciplino.
Pravila se učim, pa vedno znova me možje v pravih barvah naučijo še nekaj novih.
Vedno znova sem od teh pravil zmedena. Pa opažam, da nisem edina.
Strnit vrste, analizo naredit in vse bo ok.
Še vedno pa se čudim enim stvar vezanih na konkurenco in opažam, da jih nikoli ne bom razumela.
In ne, ni treba uničit parketa, ko histerija naredi svoje in se pokažejo drugačni igralski talenti.
Če je komu crknila baterija med delanjem frizure upam, da so jo napolnili.
Včasih fleš za fotografijo ni potreben. In je prej moteč kot kaj drugega.
Pohvalit moram enega gospoda, ki je dva v eno, ko dela prispevke o rokometnih tekmah.
Danes je bilo čisto drugače, ko sem navijala, komentirala, malo tudi sarkazem tukla in predvsem hotela dopovedat, da je zeleno grdo.
Nikoli si nisem mislila, da lahko živcira določen izdelek točno tiste, ki so ga naredili.
Tak, mislim da sem povedala vse.
Hvala, da sem si malo odpočila, dobila kak nov siv las in šla domov z mislijo…uf, pa so bile vseeno vse krive tiste….kile.
Rada vas ima.
Ona, ki je ugotovila, da sta si rokomet in nogomet bolj podobna, kot se zdi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić