Szombathelyi Haladas so prišli v Ljudski vrt na prvo prijateljsko tekmo v novem koledarskem letu. Ker so malo zamudili, se je tudi tekma začela s 15 minutno zamudo, meni je pa to tudi bilo super, ker sem tak šprintala, da sem ugotovila da sem včasih še predaleč doma, ko si narobe razporedim čas.
Na naši tribuni nas je bilo menda pet al šest, kar pa je meni na današnji tekmi še kako ustrezalo. Še našega vhoda na tribune niso odprli…to dosti pove. A sem se sprehodila teh par korakov do svojega stola in sedla.
Sonček me je grel prvih par minut, vidljivost je bila slaba, a mi je bilo čisto vseeno. Prišla sem domov. V Ljudski vrt, dom najlepših spominov.
Srečna, da sem komu pomahala, da sem se komu nasmehnila, drugače pa je bil moja res slaba družba telefon, ki je parkrat crkno, a sem ugotovila da je to šele dobro, saj potem iščem čudovite zgodbe kje drugje.
Ko čutiš svoj dih, glas srca…ko spremljaš jezik, ki ga ne razumeš, ko se nasmehneš kakšni neumnosti, ko opaziš kar ponavadi ne, se zaveš, da je točno takšna tekma danes morala priti.
Uživala sem v igri, v akcijah, v preštevilnih neizkoriščenih priložnostih v obeh polčasih, hvaležna, da je tudi Aljažu v vratih danes šlo dobro.
Bila je tekma dveh različnih (belih) Mariborov, a gledljiva, zanimiva, zabavna.
Nekje daleč sem slišala kakšno »pivsko,« včasih tudi kakšno »kavarniško,« v osnovi pa sem bila tam jaz…tribuna in v zadnjih minutah tudi mraz.
A se mi zdi, da ni bilo pretiranega nohtanja, tako da sem ob koncu počasi le lahko šla, jaz mali Rudolf, kot sem od prijatelja slišala na koncu tekme, domov. Če bi videli kdo je šel približno takrat kot jaz, bi mi zavidali. Za fotografijo pa nisem upala rečt. Mogoče, ker me je preveč zeblo, mogoče pa sem samo iskala izgovor, ker mi je bilo tako zelo nerodno.
Če kaj, je treba omenit še, da je Denis danes dosti padal…
….in padal…
…in padal….
Ni pa bil edini.
Pohvale za krasno tekmo, za tekmo sicer brez golov, a s krasnim pogledom v naprej in v naslednje tekme.
Preden končam…le še to…danes bi praznoval rojstni dan, a je usoda želela drugače. Njemu v čast Humanitarček zbira zokne za brezdomce, saj je tudi Rok to zelo rad počel. Ker Roka ni več med nami, mi vseeno radi pomagamo tudi na tej točki, kot smo zmeraj. Zato vas prosim, da če imate kakšne zokne viška doma, ki so čisti in uporabni, če imate kak evro viška, da kakšne kupite, pol to storite do nedelje. Vijol’čni bajti Mercator center Tabor in Tyrševa jih zbirata, lahko pa jih oddate tudi na Srednji lesarski šoli, Srednji ekonomski šoli (v tajništvu med 9.00 in 11.00), v knjižnici Srednje trgovske šole, seveda pa lahko pošljete na njihov naslov. Vsi ti naslovi veljajo za mesto Maribor. Lahko pa jih oddate tudi v Ljubljani, na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Če bom kakšno lokacijo dodatno še izvedela, vam jo bom sporočila.
Verjamem in prepričana sem, da bomo zbrali več kot 1000 parov teh zoknov, ker ko vijol’čna družina skupaj stopi, nikoli ne razočara, nikoli se ne preda in predvsem pomaga iz srca.
Ne vem kak ste vi…samo te zokne podarit…občutek je izjemen. Če še niste, morate probat.
Rok, pogrešamo te in upamo, da si na varnem.
Vi pa le, njemu v čast…najdite čas, zokne in pomagajmo, da nikogar v tej zimi, ki šele dobro prihaja, nikoli ne bo zeblo.
Do naslednjih tekem…nogometnih, rokometnih, odbojkarskih in še v futsalu…pa kdo ve kje še pristanem…
…in ja, hvala vsem za čestitke, ki dežujejo že srede. Lepo je vedeti, da vas imam.
Bodite zdravi in pri tem imejte še kanček sreče.
Rada vas ima.
Ona, ki hoče šamrolo, a bo tudi čokoladni krof čisto ok.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić