Zaprla bi oči. Sanjala bi še malo.
Realnost je padla na glavo.
In zabolelo je. Žalost je mili izraz za to kako se počutim.
Glavni focn pride zjutraj. Takrat me bo zelo troflo.
Pred tekmo sem bila mirna. Med tekmo sem bila mirna. Tudi po tekmi sem bila mirna.
Tudi ko sem ajde slišala več desetkrat. Od istega glasu.
Tudi ko sem bila prepričana, da sem v kavarni. Imeli smo časopisni krožek.
Tudi ko sem mislila, da sem na tekmi, v resnici pa sem bila del nekoga na Instagram story.
Same malenkosti. Kot tista v 55. minuti, ko nekdo vleti na tribuno in pametuje o prejetem golu in zanič obrambi. Kaj lahko omenim, da gola sploh ni videl?
Pa se me ti ljudje res niso kaj pretirano dotaknili. Po svoje so mi bili zanimivi. Ker so plačali karto. Zagotovo bodo rekli da ni bilo poceni. Potem pa so zginili s tribune še pred zadnjim žvižgom.
To tekmo sem počela vse, kar drugi skoraj zagotovo nisem. Prosila sem. Danes sem bila drugačna kot ponavadi. Še vstala sem se med prvimi, a se včasih sploh nisem hotela.
Imam manj fotografij kot kadarkoli. Ker sem hotela gledat tekmo. In sem jo. Fotoaparat je bil na sosednjem sedežu, ker nisem imela soseda. In je bilo praktično.
Kapetanov gol je bil upanje. A trije goli so na koncu bili realnost.
Kdo je kriv, kdo ni kriv, kdo bi moral in kdo ne bi smel…imejte svoje mnenje in spoštujem ga.
Tudi jaz spoštujem vse. Spet. Grb spredaj je pomemben.
Mislim, da smo dali, kar smo znali.
Skrbi me, da veš pa v resnici ne veš.
Prepričana sem, da se slišiš, pa ne veš kaj si rekel.
Moraš pa vedet, da moraš dat v peto in šesto. Da se ne moreš pretvarjat. In da se včasih Francoz ne dela Francoza. Preprosto je Francoz.
Strnit vrste. Glave gor.
Počasi je čas za spremembe. Ključ je v srcu.
Odprite ga. Zbudite se in v soboto razturajte. In ne rečite, da ne morete.
Skupaj smo eno. Skupaj zmoremo. Pozitivno naprej. Verjet. Samo verjet. Garat. V eno garat. Ne zaspat.
10.316 ljudi na stadionu sredi glavne poletne sezone? Vsaka čast. Vsaka čast Maribor. Včasih smo cele tekme stali in peli. Zdaj…zdaj smo samo še številke. Bodimo končno spet navijači. Fantje si to zaslužijo. Ne da večino tekme slišijo samo pljuvanje in…uf, za žvižganje pa smo tak glavni na tekmovanju.
Lahko bi več govorila. Lahko bi več pisala. Čaka me še napornih 27 dni in rada bi, da bi imeli najboljšo vijol’čno kri kar jih je. Zato vabilo velja…04.09.2019 med osmo in štirinajsto. Obljubim, da bo letos še posebej posebna. Res si želim, da je nikoli ne boste pozabili. Vijol’čna družina smo. In v najhujših trenutkih smo skup stali. Dajmo spet. Ni zgubljena vojna.
Samo bitka.
Rada vas ima.
Žalostna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić