8:15. Potem je bilo vse drugače.
Naj ta čudovit recept za včerajšnjo veličastno zmago nad Calcitom shranijo nekam globoko v svoje srce.
In se nanj spomnijo zmeraj, ko bo zaustavljen korak.
Ko bo kaj zabolelo, ko bo kje v telesu kaj preveč gorelo.
Ni kazalo dobro in videt je bilo čisto drugače, ko se je začela zadnja odbojkarska tekma v letu za člane OK Merkur Maribor.
Gledal si na eni strani fante srčne, borbene, mlade.
Polne idealov in želja. Srce, borbo, ljubezen do odbojke. Davidi.
In na drugi strani Goljat.
Z vsem, kar potrebuješ za vrhunski rezultat. Da osvojiš svet.
A svet je v resnici v tebi.
Najdaljša pot je v resnici tista, ki jo moraš prehoditi, da prideš do spoznanja, da vse kar res potrebuješ, nosiš v svojem srcu.
In potem je svet dejansko tvoj.
Naslov bloga sem si prijazno izposodila od neutrudnega, izjemnega in odbojkarskega znanja polnega Petra Možiča, ki ste ga morali včeraj iskat po dvorani, da ste ujeli njegov korak.
Bobnal je z Markotovimi bobnarji, hitel po dvorani in s svojim znanjem, energijo in hudomušnostjo navduševal publiko, ki je prišla.
Ta zvestoba, ta ples odbojkarske zgodbe včeraj ni nikogar pustil na nogah.
Vidno utrujena sem sedla na drugo tribuno. Natalija je rekla že pred tekmo, da je čas za moj odbojkarski blog.
Vedela je, čeprav mi ni povedala.
Da bom imela kaj pisat, kaj dodat, kaj pokazat.
In ko smo/so fantje dobili prvi set, sem vedela da bodo zmagali.
Preprosto imeli so to v sebi. Zmogli so nekaj, kar se je zdelo nemogoče, neverjetno.
Drugače.
Ob koncu tekme me niti Rok ni slišal na igrišče, ker preprosto več nisem mela glasa za to.
Bila je to tekma, kjer ti je jemalo dih, kravžlalo živce, dodatno sivelo lase.
Bila je to tekma, ko si se zahvalil, da te je pot pripeljala točno tja.
Hvaležna Energiji plus za izjemen dan v Zagrebu in presrečna, da sem videla mojo najljubšo tekmo v moški odbojki.
Bila je to tekma, ko smo navduševali še tiste, ki do včeraj niso bili prepričani, da je odbojka ravno zanimiv šport.
Včeraj je bila to poslastica. Dobra kot Ilich sladice ali najboljši šmorn.
Sladka kot največja želja in uspešna, kot skrite sanje.
Kako človek ne bi na koncu pel Bele snežinke in evforično skakal ob koncu tekme s fotoaparatom v roki, ko pa je bilo včeraj vse točno tako kot je moralo biti.
Pa je Žiga zmogel tudi z eno roko, trenerjeva motivacija pred tekmo pa me je pustila brez besed.
Včeraj sem tekmo gledala z drugačnimi očmi.
Videla sem marsikaj, kar mi ponavadi ni namenjeno da vidim.
Včeraj pa sem stala, sedela, plesala in si mislila…vau hvala, ker sem lahko del te zgodbe.
Nasmejani obrazi, čisto druga pesem kot po sredini tekmi, so žareli v vsem svojem sijaju.
Prizori smeha, veselja, spominov in ljubezni vtisnjeni v življenje.
Zdi se, da bom danes s temi 52-timi fotografijami pokazala nekaj, kar morda niste videli.
Morda niste opazili.
Še enkrat znova bi vam rada pokazala nekaj, kar je morda skrito, morda niste opazili.
Morda ne boste nikjer videli in boste morda hranili na kakšen konec srca.
Da se nekega dne spomnite.
Tistega deževnega večera. Ko smo spremljali odbojkarske mojstre.
Mlade, zagnane. Včasih zaletave. S sanjami. Ki jih izkušnje delajo močnejše.
Nekateri za glavo ali dve manjši, a včeraj se je pokazalo, da ne rabiš močnega telesa, izkušenj. Ne rabiš denarja.
Za srčnost se gre. In vse je v tem. V miselnosti v glavi. Kot jo je imel nekoč David.
Poklon fantje in hvala. Nimam pravih besed kako sem vam privoščila to izjemno zmago.
Zato se s tem blogom poslavljam od odbojkarskega leta.
Hvala za vse čudovite trenutke, ko ste z mirnostjo, tresočimi srci in predanostjo odpirali obzorja, iskali mavrice in na koncu v domačo hišo prinesli sonce.
Bilo je lepo.
Veselim se novih trenutkov v letu 2020 in vam želim samo, da bi bili zdravi.
Za ostalo imate pogum.
Rada vas ima.
(Pre)glasna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić