Tudi tokrat se bom najprej zahvalila. Hvaležnost je nekaj, kar bi morali prakticirati 24 ur na dan, na takšen ali drugačen način. Ker ko bomo vsak dan hvaležni za vse kar nam je dano, bomo ugotovili, da imamo pravzaprav vse, kar si želimo.
Zato hvala, iz globin srca hvala, da sem si to tekmo z Rudarjem lahko ogledala v živo. Na vhodu temperatura prava, dobre volje ne zmanjka.
Fanta na vhodu srčna, prijazna in še z večjim veseljem se odpravim proti tribuni. Pa ugotovim, da je navada železna srajca. Obrnem se in grem na ff. Ostanem tam. Prijetno je. Sedeži so mi že domači, kamere so na mestu.
Pozdrav tu, pozdrav tam, debata tu, fotografija tam. Učenje, smeh in dobra volja in lahko začnemo.
Z dvojno izjemno zgodbo. Težko eno postavim pred drugo, pa bom dala prednost tisti, ki se je zgodila prej.
Rajča jih ima 300. Nastopov, da me kdo ne bo razumel narobe in danes je dobil čudovito sliko pa rože. Še ko je poziral z obema direktorjema, sem vedela, da rože ob okroglih številkah vedno prinesejo krasno zgodbo. Čestitke pubec. Po vsem kaj si z nami prestal, kaj vse vse je zgodilo…poklon od mene.
Druga zgodba ima rekord. Handa rekord. Dvainštrdeset (čisto po naše, ni slovnična) let, štiri mesce (tudi ni slovnična) in štrndvajst (ne, ni slovnična) dni. V resnici sploh ni star. V resnici je kot vino. Z leti boljši in boljši. A to je njegov rekord, da je danes igral kot najstarejši v zgodovini prve lige.
Če mene vprašate pubeci več kot prehitro končajo kariere. In verjamem in upam, da Handejeva to ni zadnja sezona. Ker to danes…je bil več kot samo izjemen golman.
Za mano je suh večer (brez denarja v žepu in tudi dežja, pa s kakšno kilo manj), zelo pester, predvsem na trenutke miren in s stavkom, ki je povedal vse: »Kaj te s tabo je?« Čutila sem ga…stavek namreč.
Gregor, Kapetan Veliki in Felipe so pokopali upe, da bi mogoče Knapi iz Ljudskega vrta odpeljali vsaj remi.
Borili so se dostojno, krasna tekma je bila. Razen tiste krvi, ki je šla iz nosa od Nemanje. Samo upam, da se je vse dobro končalo v naši bolnišnici in da je izvid dober.
Imeli smo kaj videti, slišati. To so tekme, ko čeprav ni gledalcev, slišiš marsikaj, kar drugače ne bi. Videl in sprejel marsikaj, drugače ne bi.
Danes sem se v nekem trenutku spomnila na sedmi november ko moja trma ni zmagala, a je zmagala želja po tem, da sem zdrava. Takrat sem ležala doma, vsak premik je bil neskončno težki. Vse se je zdelo, da se nikoli ne bo končalo. Jaz pa sem samo hotela na svoj stol…na svoj stadion. Na kraj, kjer je tako lepo.
In danes sem to sprejela še enkrat z odprtimi rokami. Gledala moje pubece na tribuni, kot na igrišču. Kako čudoviti so. Kako si pomagajo, kako se motivirajo. Kako verjamejo eden v drugega. Kako srčno si želijo da bi bil vsak od njih boljši. Kako verjamejo v mlade in kako znajo s svojimi izkušnjami pokazati pravo pot, ko se zdi brezupna.
Ta tekma mi je pokazala, da včasih potrebujemo samo pravi objem, samo prav glas, samo pravi trenutek. Da zmoremo.
»Ne pozabi, zakaj si začela,« si rečem čisto vsako jutro, ko se mi ne da več it na 10km pot…pa lije, pa je čudno vreme…nedeljska zgodba je bila še posebej vodena…ampak nekje na poti se nasmejem in si rečem…življenje brez izzivov ni življenje. In ker sem začela, bom tudi končala. Vztrajala bom. In ko bom dosegla svoj cilj, bom šla še k večjemu cilju.
Ker življenje ni stati na mestu in čakati, da bo nekdo iz mojega življenja naredil čudež. Ker čudež smo mi sami. Mi sami smo tisti, ki lahko iz vsega naredimo nekaj več.
Dolgo sem bila bleda podoba same sebe, danes se pogledam v ogledalo in si rečem…samo boljše še prihaja. Ne obupaj, tudi ko boli…
Zato mogoče življenje jemljemo preveč resno ali ne resno, mogoče je življenje kot fuzbal tekma. A če fuzbal tekma nima publike, ji fali delček duše. Duše, ki ji daje dodatno moč.
Upam da se bodo stadioni kmalu odprli za vse ljudi. Da bodo spet čutili to kar sem jaz danes.
Hvaležnost. Mir v srcu. Srečo. Občutek varnosti.
Ta 21. junij je bil res poseben dan. Ko sem se nasmehnila nebu in rekla…vem, da si bil ti.
Kje bom čez teden dni še ne vem. A kjerkoli že bom, bo prav tako.
Hvala vsem za čudovit večer. Hvala Ljudski vrt. Tvoja družba je kot mavrica po hudi nevihti.
Ostanite zvesti sami sebi in užijte čudovite dni, ki so pred nami.
Rada vas ima.
Vijolica s posebnim pogledom.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić