Nisem vedela. Nisem razumela. In nikoli nisem tega pričakovala.
Po 92tih dneh je moj Maribor spet igral prvenstveno tekmo. Na Tadejev dan smo namesto na prvi trening, mogoče na obisk stadiona, šli pred tv.
Ker ne smemo. Ker nam ni dovoljeno. Ker smo verjetno res rizični. In zato smo doma. Gledam v tv ekran, slikam tv ekran, poslušam tv ekran in kregam se s tv ekranom. In tu sem, pred računalnikom. Ko bi lahko čakala na pot domov. Pa sem tukaj, sicer tak zaspana, da komaj gledam, samo srečna sem. Res sem srečna.
Toti nori dve minuti. Toti nori masaker. Toti nori fuzbal je spet nazaj.
Fuzbal brez gledalcev pač ni fuzbal. Če je komu to prav ali pa ne. Meni pač ni.
Saj je super tolažba, da smo v srcih z njimi, ampak bit tam je pa čisto drugačna zgodba.
Rada grem v Domžale in po tem, kako sem lani gledala tekmo v bolnici, sem danes sedela na svojem stolu in se spraševala, kričala, se smejala in na koncu rekla…pravici zadoščeno.
Nedelja je bila čudovita. Naporna. Krasna. Nepozabna.
Kot tekma.
»Mojca, še sploh znaš pisat fuzbalske bloge,« sem slišala vprašanje par ur pred tekmo.
Pojma nimam. Že tri mesece nisem pisala fuzbalskega bloga in iskreno vam ne znam povedat sploh kaj vam povedat, da vam povem kak se počutim.
Žalostno, a srečna. Vesela, ponosna.
Hvaležna, da se je zmaga NK Maribor 1000. tekmi Prvi lige končala tako, kot se je morala.
Bravo ekipa, bravo rezervisti, bravo ideja petih menjav. Bravo fajterji. Bravo borci za vso pobiranje na noge. Jaz sem bila prepričana da ste namesto v te čudovite modre drese v čast medicinskih delavcem, oblečeni v rdeče in ste matadorji, za vami pa rjoveči biki, ki jih nihče ne kaznuje.
Ampak življenje vedno prav izbere in če nekaterim ta izbira ne bo prava, se je zgodilo kar se je moralo zgoditi. Amir in Rudi za poteze, ki se jih ne bi sramovali največji mojstri v katerem drugem »športu.«
Danes sem se ogromno naučila.
Da sta večni dve stvari: podaje v neželeno smer in Zepter posoda.
Da moraš vztrajat do konca ne glede na vse in predvsem ne smeš nikoli v nikogar metat kamnov.
Da moraš včasih stopit par korakov nazaj, da narediš nekaj tistih naprej.
Da moraš odpret oči, da vidiš dlje.
Naučila sem se, da če nimaš koga drugega, je tudi zeleno dobro. Tudi če je zanič in neuporabno.
Današnja tekma me je naučila, da bo drugič srečanje s tem mestom še bolj posebno, ker bom hvaležna, da se bom lahko spet vrnila.
Danes je poseben dan. V vseh pogledih je poseben.
Fantje, dobrodošli nazaj in čestitke. Hvaležna sem, da ste še enkrat znova pokazali karakter, veličino in izkušnje.
Ko kdaj ne razumem, razumem kasneje.
In če kdaj številke zamenjamo, je mogoče to samo zato, ker se vsi skupaj…učimo.
Za humanitarno gesto se klanjam do podna (res sem mala, a sem neizmerno ponosna na vas), ti dresi so dokaz kako malo je potrebno za prečudovite zgodbe, ki jih piše življenje. Ti dresi so še ena v nizu gest, ki delajo vijol’čni zgodbi veličino, ki je nima vsak. In če kaj, sem vesela, da so ti dresi dokaz, da je moja tv še ok, vaša srca pa tako velika, da ni zanje pravih besed.
Fuzbal je nazaj, Rulo je kapetan (In vse kar spada zraven k velikemu človeku), korona ukrepi še veljajo, a verjamem in prepričana sem, da si bomo tudi mi počasi zaslužili svoja mesta na tribuni in da bomo lahko pubecom ponosno ploskali že kmalu.
Zahod se dela in to na pune, najlepši grafit zaenkrat še ostaja, vijol’čna srca pa še naprej združujejo v čudovite zgodbe o prijateljstvu, spoštovanju in ljubezni.
Sedmi junij, nepričakovano si bil res drugačen, edinstven in ne bo ti podobnega. Hvala, ker sem lahko videla toliko lepega in v želji, da najboljše še prihaja, počasi končujem ta današnji blog…po dolgih mesecih.
Tedi, tebi le še enkrat…saj veš kako in kaj…ker danes bil tvoj dan. Je.
Dragi prijatelji, neznanci, kolegi…vsi tisti, ki se Maribor Šampion oglašate na poti do slapa Rinke in to v zelenem, pa me drugič le pocukajte za rokav, ker vi veste kdo jaz sem, jaz pa bi z veseljem rada vedela, kdo ste vi, zato hvala, ker ste.
Drugič bom boljša, obljubim.
In drugič si želim tekmo videti. Drugače.
Rada vas ima.
Ona, ki je nazaj.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić