Trn solze

Tak srečna sem šla na stadion. Jaz vam ne znam povedat kak sem se veselila te tekme. Tako prepričana, tako polna vere, da je vse mogoče, če verjameš v svoje sanje.

Termometer je bil moj prijatelj, na vhodu sama izjemna prijaznost. Pridem gor, skočim še na novinarski del. Zagledam mojo zlato C tribuno. Skočim do svojega stola. Kot da bi na hitro lahko videla svojega starega prijatelja, ki ga že dolgo nisem videla. Pohitim nazaj na ff in se veselim srečanja. Toplo je, lepo vreme je. Hitro sonce zaide in tekma že traja.

Sedim tam in verjamem. Pa Grega s tistim nesrečnim avtogolom in pol še drugi njihov in jaz se še kuj ne predajam. Cajt pa tak gre. Tota ura mi ni všeč. Kot da jo nekdo tiši naprej z nadzemeljsko hitrostjo in nam ne privošči zmage. Žoga noče v gol, a ko Špirotu vendarle uspe, nekako ne uspe še kaj več.
Gledam in verjamem, derem se kot zmešana in prepričana sem, da lahko obrnemo vse skupaj. Ker vidim fajt, vidim garanje, vidim željo. Vidim borbo. Vidim zagon.

Premalo je.
Obsedim. Pred mano pubeci in žalostna sem. Ne smem tulit in vendarle v grlu čutim velik cmok, ki ga hočem potlačit že z drugo banano. Ne razumem in nočem razumeti. Od doma prihajajo novice, da bo Aluminij verjetno premagal Bežigrad, moje noge pa so tak težke in bi kar najraje prespale na stadionu. Da me zjutraj nekdo zbudi in reče ne, ni se to zgodilo.

Vse sem dala od sebe, res, vse. Verjela sem, navijala. Fante poznam po hoji od prvega do zadnjega. Tu pa tam kiksnem kak priimek, a načeloma ga na dresu ne potrebujem. Po 11 letih moje oko vidi. Sedem let in pol pa tudi že brez očal. Poznam jih. Vem koliko so sposobni in kaj pričakovati od njih. V številnih zgodbah so inspiracija, včasih tudi šola, včasih lekcija.

Danes sem šla pogledat »moj« stol, ki je z mano že enajst let. V teh tednih se zavedam kako pomemben je Ljudski vrt za mene še posebej za to, ker pazim na svoje zdravje še dodatno, samo da sem lahko na tej izjemno čudoviti tribuni. Jaz sem tak srečna tu gori. Jaz vam nea znam povedat kak lepo je tu. Jaz obožujem ta prostor. Mene tak pomiri (al pa dvigne pritisk, ko to najmanj pričakujem) in tu je res tak lepo. Ne vem kdo ima tak lepi stadion, ampak ta je tak lep, ker ima dušo. Ker ima srce. Pa ni navijačev, samo se ga posebej čuti. Tu je čar neke druge zgodbe.
Ne razumejo…

Res smo dobili na pladnju servirano vse, pa nismo znali vzet. Sramežljivo smo rekli ne in prepustili prva dva mesta drugim. Že dolgo nismo bili tretji. Pa tretji tudi Evropo špila. In veste kaj, tretji jo bo znal špilat. To me sploh ne skrbi.

Lahko bi pisala kratki blog, pa moram malo izlit svojo dušo, ker je tak žalostna in tako me boli v prsih, kot da bi me nekdo stiskal za vrat. Ker ne razumem, a sprejemam. Vem, da se vse zgodi z razlogom in presenečena sem, kako vseeno tu ne kričim in se derem kot neki norc. A te pubece imam pač rada. Ta klub. Vse. Ne kažem s prstom na nikogar in mu govorim, da je zanič, ko pa je prejšnje tekme bil za večino še največji car na svetu.
Če si »moj » car, boš zmeraj moj car. Se ne more spremenit, če tako čutim. Prava vijol’čna ljubezen do kluba je to…ni?

Par komentarjev sem prebrala. Večna napaka. Ki pa me veliko naučijo. Najprej so naganjali Zlatkota, pol Darkota, zdaj Lukeja, vmes so našli še ljudi, ki jih v življenju še videli niso. Samo naganjajo. Oni, ki sedijo doma pred tv ekranom in ker zdaj ne morejo na stadion, gnev pučejo ven na spletu. Bogu hvala, da ga imamo, ker če ne bi bila danes bolnica polna ljudi, ki bi prišli po kakšno dozo tega, kar nujno rabijo. Lastne podobe v ogledalu.
Težko me boste prepričali, vsi moji trenerji, da bi vi svoje delo opravili bolje in težko verjamem, da bi na igrišču sfurali več kot 10 minut, potem pa s krči in večdnevno lastno karanteno (ker ne bi mogli iz bajte) počakali, da zadeva mine.

Nisem pristaš javne graje, saj sem mnenja, da se vse da pogovorit znotraj okvira takšne ali drugačne družine in ni treba na ljudi lajat, kot da so stekleni psi. Ali lisice. Ali pač nekdo, ki se ga ne smete niti dotakniti. Vse vezano na ukrepe, ki jih nihče ne razume.

Pridni smo bili. Res smo bili pridni. Maske smo imeli na obrazu celo tekmo. Tak al drugače, nisem je dala dol, dokler nisem prišla domov in gor sem si jo dala doma. Pa niti ni bilo tak vroče, ampak še razdaljo smo na tribuni držali, da bomo res pridni, kot bi rekel komentator v Sežani.

Za mene ni poraz konec sveta. Je začetek neke nove zgodbe. Je začetek spoznanja, kaj se moraš naučiti, da iz tega postaneš šampion, kot si že bil.
Vsi kdaj skrenemo s poti in prav je, da nam pomagajo ljudje na poti, namesto da bi nas sodili in obsojali. Najtežje je ostali sam, ko si sam padel na velik kamen in ne moreš naprej.

Življenje ni vedno cvetoča vijolica pomladi, je včasih trnje sredi šume, je hladen veter sredi poletne vročine, je dež, ki prinaša mavrico. Je nebo, ki ti kaže novo pot.

Sledi znakom in postani boljši. Verjemi, nisi sam in izogni se vsem tistim, ki nikoli niso verjeli vate. Tisti ne verjamejo niti sami vase.
Bil je lep večer in hvala vsem, ki ste verjeli z nami. Hvala vsem, ki ste se drli in bili prepričani, da je včasih kaj nemogoče mogoče.
Verjamem v čudeže, ker sama sebi pravim čudež, saj še zmeraj več kot 21 let po tistem jutranjem peklu, živim. Dobila sem številne priložnosti, da sem preživela, ko sem gledala stručkanim avtom v oči in dobila možnost, da popravim.

Nisem zmeraj najbolj pozitiven človek na svetu, a eno vem…ostajam tu in ne odhajam. Ne žalim in ne mečem ljudi v koše, ko pa potrebujejo samo pravi klik. V glavi. V srcu. V mislih.
1. aprila sem spremenila svoje življenje. Postala sem neko »čudo jedno,« ki sem ga nekega januarskega dne zagledala na plakatu v Zagrebu. Šla sem, da spremenim sebe, svoje misli in še kakšnega svojega prijatelja.

Zato dragi prijatelji, nogometaši, znanci in neznanci…mogoče še kuj nisem poročena, še kuj nimam otrok in ne jamram kako sem utrujena, ker jim pač nimam, ampak imam pa to čudovito vijol’čno familijo, ki je ne menjam za nobeno na svetu. Imam ta privilegij, da organiziram najbolj plemenito krvodajalsko akcijo na svetu in zagotovo se na njej vidimo vsaj 2. septembra. “Vsaj” zato, ker vas v nekaj tednih upam da presenetim še s kakšno posebno novico.

Do takrat pa…ostanite zdravi, verjemite svojim sanjam in se nikoli, ampak nikoli ne predajte. In predvsem, poslušajte svoje srce. Ne pozabite…v tem svetu je ves svet…vaš.
Rada vas ima.
V srcu zmeraj zvesta.
MalaMo. :*