Kaki občutek. Ko ga slišiš. Ko se zaveš, da živiš. Da imaš življenje, ki je dar. In v ta dar spada vijol’čna zgodba.
Vijol’čna ljubezen. Vijol’čno upanje.
Sreča.
Danes govorim o lepih stvareh. Danes sem hvaležna za čudovit sonček v Stožicah, ki nas je spremljal na tekmi z Bravotom, ki so se malo »preselili,« ker je varnost na prvem mestu. Ker virus ne miruje.
Danes je bilo vidno drugače, kot ostali obiski tega stadiona. Veliko bolj mirno, sproščujoče, tudi energija je bila izjemna. Vzdušje se ne more primerjati.
Tekma nas ni pustila hladne in trojno veselje je bilo tako polno čustev, sreče, hvaležnosti. Tisti nasmehi, tisti trenutki, ko si želiš, da se nikoli ne bi končali.
Luka, Grega in Marcos. Trije bojevniki, ki so o sebi slišali že vse. Nekateri jih imajo za stare, nesposobne in predvsem neprimerne.
Nekateri jih pošiljajo v penzijo, drugi klub ali pa tja, kjer so doma. Ampak točno ti pubeci, ti zlati fantje, so trojki za tri dali svoje ime. In pokazali.
A ne bi jim uspelo. Brez ekipe. Ki je danes delovala zelo suvereno, homogeno, navdušujoča. Prijateljska. Ker so bili vsi del ene sestavljanke.
Ki je pokazala kako je ko stopiš skupaj. In ko si rečeš, da njih pa ne bodo. In jih niso.
Prav luštno je bilo. Zabavno. Sproščujoče. Bilo je za dušo. Tekma, ki se je ne pozablja.
Ob polčasu tri dekline, ki dežja nismo prinesle. A sklenile, da je tudi v ženskah ogromno nogometne ljubezni, strasti in želje.
Krasni trenutki. Že dolgo ni premor minil tako hitro. Deklini, upam da ob priliki tudi na kakšni kavici.
Brez mask. ?
Kaj rečt…danes bi si bolj želela, da pogledate vse te krasne fotografije.
Fantje na fotografijah povedo z gestami več, kot bi lahko jaz kadarkoli napisala.
Priznam, težko je pisat po takih tekmah, ko je utrip hitrejši, ko si res srečen. Ko jih gledaš ob golih in vsakemu posebej tako zelo privoščiš.
Tako zelo. In še komu bi. Ker bi si zaslužil. Ker ni šlo noter.
Koliko enega garanja.
Za en sam gol. Samo ta gol. Za zmago. Za bojevnika, ki se nikoli ne preda.
Srčnost pride do izraza, ko padeš in se moraš pobrat.
Ko sem po tekmi poslušala izjave, stala in jih opazovala. V ponos. Ko sem dobila pozdrav od izjemnega človeka, ko sva potem še malo čvekala, sem vedela, da se stvari končno postavljajo na svoje mesto.
Srečni obrazi so vedno balzam za dušo in srce.
Rada bi se zahvalila vsem za to, da sem si to tekmo lahko ogledala v živo.
Hvala vsem, ki ste z nami, verjamete v zmage, ste srčni in vam po žilah teče vijol’čna kri. Slednjo boste seveda lahko darovali vsaj 2. septembra 2020.
Ne pozabite. Na stadion se vračamo tudi z novimi plemenitimi dejanji .
V življenju se vse zgodi z razlogom. Vsaka izkušnja nas spremeni, ali oslabi.
Lahko sprejmemo nekaj, kar nam ni všeč ali se naučimo biti boljši in drugačni.
Dragi prijatelji, želim vam, da bi ostali zdravi, da nikoli ne bi prodali svojega srca ljudem, ki ga niso vredni in da bi vaš utrip bil tako močan, da bi se ga slišalo daleč.
S ponosom. Z elanom. Z energijo.
Hvala vsem, ki vztrajate, verjamete in se nikoli ne predajate. Tudi če pada dež.
Rada vas ima.
Iz srca hvaležna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić