Ko da postane ne, srce zaboli. Tresne. Fejst tresne. Jeza se spremeni v žalost. Upanje umre zadnje, a ko umre upanje, se rodi nova želja. In ko je želja močna, res močna. Se čas za trenutek ustavi. Zadihaš. Brez maske. Pogledaš v nebo in rečeš, da bo to to. Da mogoče ne moreš imet vsega, kar si tako želiš, a veš, da se vse zgodi z razlogom.
Z njegove koce je odšel v škatlo. Pred računalnikom sedim in gledam tekmo. Krije mi hrbet. To ni nujno dobro. V nekem trenutku se bo želel igrati, v drugem bi hrano, v tretjem bo preprosto jezen, da sem vzela njegov stol. Da poudarim. V bajti so vsi stoli njegovi.
Jaz pa gledam tekmo. Doma. Čustva sem spremenila v veliko prošnjo. Samo eno. In prošnja se je uresničila.
Mogoče nisem bila med srečnimi 20-timi izbranci, mogoče nisem upala na »ruleto« za vstopnice na mestu samem, sem pa ponosna in presrečna.
Dež vedno nekaj lepega prinese. Gole in to kake gole. Dežja smo v Novi Gorici vajeni. Štirih v mreži domačinov pa tudi. Napovedala sem podoben rezultat, ker vemo kako se ponavadi tam konča, a danes se je končalo bolje.
Zato danes štejemo: Nemanja, Rudi, Rok in Denis.
Pa Ažbe ni gola dobil.
Poklon fantje. Poklon do podna.
Še vedno sem žalostna, ker vam ne morem tam ploskat kot zmešana, ker mi ni bilo dano prit v mesto vrtnic.
A vam tak doma ploskam, tako sem hvaležna, srečna in ponosna na to zmago. Bravo. Za vsak gol posebej, za vsako noro idejo, za vsako željo in predvsem za to, da korak za korakom odpirate širino. In odpirate poti. In se vzpenjate višje, višje in še višje.
Pred tv je vse drugače. Pogled. Glas. Energija. Občutek.
Ampak prosila bom. In ne bom nehala z iskrenimi prošnjami. In verjamem, da nas to jesen čaka še toliko lepega in dobrega. Skupaj.
Svet razpada, na nas pa je da kljub temu, da ne moremo bit skupaj, da se srečujemo z maskami, da nas ločijo ograje, da verjamemo eden v drugega. Da po vseh teh dežnih kapljah dovolimo sonce. V srce. Direkt v to vijol’čno kri naj nas zadene ta ljubezen. Naša. Mi smo skup eno.
Zakaj tako hitro se to pozablja?
Spomnimo se…
Bravo bojevniki, bravo ekipa. Varno pot domov, vidimo se kmalu. Komaj čakam, komaj čakam, da vam spet iz srca zaploskam.
V srcu ste mi. Vedno. Kako vas ne bi imeli radi?
In da ne pozabim…tudi če je marsikdo zamenjal barvo…naši ste in zmeraj boste naši. Ne pozabite…enkrat vijol’čni, za zmeraj vijol’čni. Vi in mi vemo…
Rada vas ima.
Kavčkasta.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić