Pri izhodu doli ga zagledam. »Maš dva eura,« vprašam Tadeja. Ko mi pove, da ima, se zaženem po tistih tekočih štengah in že mu tiščim kovance v vijol’čni kapi, šalu in jopici pod bundo, kot se za današnji dan spodobi še posebej. Gospod se mi prijazno zahvali in ko mu že hitim rečt lep dan, me vpraša, če je danes tekma Maribora. Takoj me je kupil. Samo to me je moral vprašat. Seveda sem mu povedala da igramo danes v Kopru in da danes praznuje NK Maribor 60. rojstni dan. Hvaležnemu za informacijo sem se poslovila od Kralja ulice in se odpravila k avtu s pravo zastavico.
In se odpeljala domov, čakat na večer, ko me v Kopru zaradi spleta okoliščin ne bo, bom pa doma srčno in ponosno navijala. Ekipa mi je v srcu, edinstvena je, posebna.
Eden od novinarskih prijateljev me je pred leti, ko sem čakala, da predam sodniku kovanec spomnil, da sem za medijsko hišo, za katero dela dejala, da fantje odhajajo, mi pa zmeraj ostajamo.
Drži, še kako zelo drži in danes vidim, da čeprav so odšli, nikoli niso pozabili na nas. Čestitke prihajajo s celega sveta in hvaležna spremljam objave fantov, ki so vmes že izjemni moški, ki pošiljajo krasne želje klubu, ki jim je toliko dal.
Priznam, težko je bilo pisati te besede. Zato, ker vedno iščem superlative, iščem tisto nekaj več, kar bi želela povedat, kar bi želela, da bi razumeli.
Te dni vsi obujamo spomine, odpiramo arhive, gledamo kaj nam je ostalo na papirju, na spletu, v naših arhivih. Navdušujete me. Kaj vse premorejo vaše omare in vaši diski. Veličanstvo. Noro. Poklon vsem vam, kako izjemno zgodovino vijol’čne barve nosite s seboj. Ploskam vam, ker ste tako plemeniti, izjemni, drugačni.
Nihče ne ve, kdaj je vun vdarla moja vijol’čna ljubezen, saj nam je vendarle v krvi. Srce imamo vijol’čno ko se spravimo vun na svet in ko začutimo ta pravo moč, smo tam. In ostanemo. Ljudski vrt. Že več kot 18 let je, kar sem stopila skozi vrata zahodne tribune. V zadnjih 11 letih sem zamudila samo dve domači tekmi. Zato je spominov nešteto. Ure in ure bi lahko pisala o tem kaj vse smo doživeli. Od marca 2012 pišem utrinke vijolice. 775. nogometni blog je to. To pove, da se je v vseh teh letih zgodilo res ogromno krasnega, nepozabnega, a tudi solz jeze, bolečine in krivice.
Zdržali smo skup. Ne glede kaj vse se nam je zgodilo, vedno nam je uspelo pokazat, da vijol’čna vojska zmore nekaj več. Kaj nekaj, ogromno več. In to mi je v ponos.
Ko se spomnim meni tako neljube tekme v Astani, se spomnim tudi, da sem se bala kako bodo reagirali navijači in obiskali krvodajalsko akcijo. Akcija je bila takrat rekordna. Nepregledna množica izjemnih ljudi mi je pokazala, da skupaj stopimo ko se gre za sočloveka. Nikoli nisem pozabila tiste akcije, ker je bila tako drugačna od vseh, pa vendarle vijol’čni navijač nikoli ne pozabi stopiti z roko, srcem, da pomaga. Nikoli ni.
Če moram izbrat svoje najljubše tekme, imam svoje najljubše gostovanje. Sevilla. Sedla sem na letalo skupaj z igralci. Nismo zmagali. Samo igrali smo Ligo prvakov. In ta dva dneva sta mi ostala v spominu kot da bi postala Pepelka, ki se ji uresničujejo najbolj drzne sanje.
Če bi gledala domača gostovanja, imam na večino lepe spomine. Seveda smo imeli težave, tudi pločevinke so nam v glavo že letele, ampak ogromno je krajev, kjer smo se zmeraj dobro počutili. Moje prvo gostovanje je bilo presenetljivo pred davnimi leti v Velenju, zadnjo pokalno tekmo, ki sem jo gledala letos je bila spet v Velenju.
Če moram izpostavit domače tekme, nikoli ne bom pozabila vseh koreografij. Violam smo radi priskočili na pomoč in ko smo videli končni izdelek smo zmeraj imeli solzne oči. Kako lepo je bilo to. Poklon vsem fantom za idejo in izvedbo. Še posebej ljuba mi je tista za 53. rojstni dan. Kako torto smo imeli na južni ploščadi in kako nor večer je pol tisto bil.
Nepozaben mi je naslov prvaka. Tisti lanski. Ko sem še nekaj ur pred tekmo ležala na urgenci in prosila, da mi samo naj dajo nekaj, da bo nehalo bolet za par ur, da dvignem pokal, pa se pol vrnem. Gospod zdravnik je bil izjemno prijazen, čeprav ni razumel. Ko sem ga dva dneva kasneje srečala na poti na oddelek, sem mu povedala, da sem mu hvaležna, da sem res lahko dvignila tisti pokal.
Al pa ko smo šli na Malto na tekmo, Birkinkara, še Dejanu smo peli vse najboljše. Ko smo se vračali domov, smo prišli ravno pravi čas, da smo vleteli na tekmo v Velenje. Varnostniku sem pojasnila, da lahko pogleda torbo, ampak jaz sem še sploh doma nisem bila.
A kot zmeraj poudarjam, je NK Maribor nekaj več. Če imaš ta klub tak rad, je rezultat vsega skupaj lahko samo ljubezen. Zmeraj zmaga ljubezen in ne more bit drugače.
Koliko noči, ki so postala jutra smo preživeli na letališču. Po več ur smo stali. Včasih se še na prstih ene roke nismo prešteli. Nikoli nismo gledali kaki bo rezultat, nas je samo zanimalo kdaj fantje pristanejo varno doma. Da jim zaploskamo, damo roko, morda naredimo kakšno fotografijo. Po tekmi z Liverpoolom sem sredi noči zbirala podpise na žogo, ki sem jo dobila v Španiji. Še zdaj slišim glas enega posebnega in izjemnega gospoda, ki me je vprašal, če jaz to res mislim resno. Uf, zelo resno.
Zdaj, ko mi gre nasmeh ob vsem kaj vse nam je hodilo po glavi, ko smo po letališču šli še na trening (to je bilo sredi dneva, da se razume) in smo si pesmice peli. Nisem pozabila Care, že dolgo nisem nič rimala. Moram kmalu spet.
In če kaj, je NK Maribor klub z izjemnimi ljudmi. Ni druge besede.
Skozi leta sem spoznala toliko prijateljev, toliko čudovitih ljudi, ki jih imam tako zelo rada. Vem, da se boste našli v teh vrsticah. Toliko vas je in nikogar ne želim izpustiti. Hvala za vse čudovite trenutke. V 2021 komaj čakam, da začnemo znova ustvarjati nove. Pogrešam vas. Tako zelo vas pogrešam.
Danes bom verjetno kar malo metala kuj nekaj v ta blog. Ker se vsake toliko čas spomnim nekaj, kar bi vam rada še povedala.
2011 je Facebook NK Maribor postala uradna stran. 6. januar se je pisal. Ob 18.00. Eden tistih trenutkov, ko sem bila tak ponosna, da mi je verjetno kar špeh rasto. Neizmerno hvaležna, da ima ta naša stran že več kot 156 tisoč sledilcev. Stran, ki smo jo začeli navijači in smo nanjo tako zelo ponosni. Hvala vsem, ki jo spremljate in jo še boste.
In mojih 8, ki jih je 9. Na vseh sem bila. Spomnim se prvega maila…leta 2011 in spomnim se maila 2013…vse ostalo je zgodovina. Hvala, ker imate radi Vijol’čno kri za vse ljudi. Za potrditev termina za 2021 bo treba še malo počakati, vendar nas pričakujte v septembru drugo leto.
Kaj bi vam še povedala, kaj še ne veste?
Seveda veste, da imam mačka, ki mu je Mejo ime. Po nogometašu je dobil. Spomnim se tekme v Plznu, ko je Aleš dal gol, pa je mama tekmo doma gledala, pa je mačka pogledala, pa rekla da je gol dal. On je spal in mu je bilo za fuzbal čisto vseeno. Kot zmeraj. Čeprav je včasih gledal slovensko nogometno reprezentanco. Je šel na polico in tu pa tam vsekal koga. Ne bom povedala koga, ker sem ga takrat prosila, da naj izbira tiste, ki so »krivi.«
Imamo dve čudoviti Vijol’čni bajti, njen krasen začetek na Barvarski je nepozaben. Lahko se pohvalimo z vijol’čnim frizerskim salonom.
Dosti lepega je za nami. Danes je 60. rojstni dan in vem, da najlepše zgodbe še nismo napisali. Zavedam se, da imamo privilegij da smo del vijol’čne družine. Hvala vsem, ki ste z nami. Lepo je, da ste.
Srečno fantje zvečer, se beremo po končani tekmi.
Ostanite zdravi. Če pa ste bolni, pa čim prej na noge in se vidimo.
Upam da kmalu brez mask, v drugi občini.
Vse najboljše, moji, naši!
Rada vas ima.
Vijolica.
MalaMo.:*
Foto: Dejan Laketić