Ne bo te v Koper, je bilo včeraj najbolj pogosto vprašanje, ki sem ga dobila, ko sem se odpravljala na pot proti Brdu pri Kranju. Že ko sem sedela v prijetni senci piknika, sem dobivala sporočila kje sem.
Moram priznat, da ko imam dilemo izbrat med dvema stvarema, vedno upoštevam svoj čut. Čeprav tu dejansko sploh nisem izbrala. Izbrano je bilo že veliko prej.
Tekma je bila delegirana po tem, ko sem obljubila druženje s prijatelji turnirja U21. Do zadnjega sem upala, da bo tekma v petek ali nedeljo. A ker ko Mojca da besedo, drži besedo. Mojca ne zamuja, Mojca upošteva svoj notranji glas. In zato je Mojca tekmo gledala najprej malo po tv na dogodku, en polčas pa na telefonu na poti domov.
Odločila sem se, da bom tokrat napisala kaj čutim ob tem porazu mojega zlatega Maribora v Kopru.
Rada bi vam povedala kako sem razočarana, ker je treba o vsem toliko slabega povedat pa napisat. Ker tak so ti fantje tak malo vredni v očeh navijačev. Toliko kritik posluša trener. Toliko enega gneva za ekipo, ki potrebuje čas. Ki potrebuje vzpodbudo. Ki potrebuje malo več pomoči s strani tistih, ki jih imajo radi.
Res imamo fajn ekipo, tako zagnano ekipo. Pa če ji ne gre, pa če ji gre, pa če jih boli, pa če ne gre v gol, pa če ne streljajo prav na gol, pa imajo sto strelov na gol. To so naši fantje. Naša družina. Pa če so stari 28 let al pa 19. Če so novi, stari, mladi, bodoči starši, starši otrok, samski, z ljubicami, ženami. Z izpitom z avtom, s skirojem. Če nimajo frizure po vašem okusu, če ste jih prevečkrat videli na kavi ali pa če ne izpolnjuje vaših (poudarek na vaših) pričakovanj. Ne pozabit, imajo vijol’čni dres. NI ga lahko nosit, včasih še priimek na hrbtu postane težek, ker Maribor ni kuj neki klub. Ima uspehe o katerih sanjajo številni klubi in ima čas, ki ga še ni.
Prav je, da se jim ne otežuje stvari. Prav je, da se jim dovoli, da uredijo stvari. Da se učijo, da se naučijo, da spoznajo in da počasi naredijo noro dobro zgodbo.
Verjamem, da za novi naslov ne bomo potrebovali novih šest let. A v tem potrebujemo samo ljudi, ki bodo skupaj z nami verjeli. Ker skupaj eno smo. Ne samo ko drvimo na derbi, ne samo ko se bojujemo proti mlinom na veter. Skupaj smo zmeraj eno. Ne pozabite.
Jutri je tudi za mene en prelomen in res pomemben dan. Jutri dopoldan ne pozabite preverit socialnih omrežij. Vijol’čna kri za vse ljudi začenja svojo misijo številka deset. Če še ne veste: 6. in 7. september, drugi dan bo možno priti do 17.00, zato ne zamudite te krasne priložnosti.
Za konec pa le še: Care Aleks, drži se, prijatelj! Pogumno, močno in z veliko vneme. S tabo smo in vse bo še dobro.
Rada vas ima.
Predana.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić