Lahko je tvoj najljubši dan v tednu. Lahko je sreda ali sobota. Morda petek. Lahko je vijol’čni dan. Lahko je dan ali večer državnih prvakov v odbojki.
Prišli so. Vsak s svojega konca mesta, da odgarajo, da odigrajo, da se potrudijo od prve do zadnje sekunde tekme, da prevzamejo moč domače dvorane in ob koncu zaploskajo njim. Ki so vzpodbujali še pred prvim žvižgom.
Doneli so sodi. Donel je boben.
Zven otroške sreče je bil slišen na vseh straneh, glas zlate babice je pokazal kako pomembna je tekma. Glas množice je bil kot šepet sreče.
Mamo to. Uspelo nam bo.
Publika je navijala za vsak korak, za vsako točko je skupaj z neizmerno krasno ekipo pokazala da se državni prvaki ne bodo ustavili.
Zadnje tekme zmagujejo. Pravijo, da imajo še rezerve. Verjamem jim.
Predano se lotijo vsakega dotika žoge in ne iščejo izgovorov za izgubljene.
Iščejo možnosti in ni žoge, ki je ne bi želeli končati tako, da bi postala točka. Naučili so se, da se včasih zgodi krivica, a jo znajo dovolj dostojno prenesti in jo spremeniti v zmago.
Tekma z vedno močnimi in zelo motiviranimi igralci Calcita je izziv, ki se mu težko upreš. Vidiš prijateljstvo, ki traja, a ostaja na pavzi za čas, ko tekme ne konča zadnja točka.
Aplavz pa traja…
Zaslužen aplavz. Ko ne gre, pa verjameš in ko gre, ostaneš. Bitke, ki se nikoli ne končajo. Bitke biti boljši in močnejši. Bitke, ko moraš za hip pozabiti kdo si, da postaneš nekdo, ki prevlada materialu.
Ki se pokaže v luči šampiona, ki zre preko mreže sveta da ujame tisti trenutek, ki postane odmev.
Krik glasnega šampiona, ki skozi šum ušes sliši ponosen glas oboževalcev, ki nikoli niso nehali verjeti.
Ki so čakali na zmage, potem da se konča post praznih dvoran.
Zvesta vojska ljudi, ki čaka, da ne zamudi začetnega ploska in prve točke. Da ne zamudi, da dvigne svoje fante, ki tako močno verjamejo. Ker vedo kaj pomeni…garanje. Odrekanje. Ki bi za odbojko dali ves svoj svet.
Za tisto minuto. Za tisti dve uri. Za tisti zvok sodov, ki slišijo zvok bobna…najboljši ste!
Nekje v publiki čutim toliko ljubezni in na rezervni klopi nagajivost mladosti, ki ve, da se pravi boj šele začenja.
Za trenutek se mi zazdi, da bi lahko zaspala, a ko zaprem oči vidim cesto, ki pelje naprej. V neko novo zgodbo, ki ima toliko lepih in čudovitih poglavij.
Tako lepo je videt to srečo, te nasmejane obraze.
Ekipe. Ki je tako prijateljska, srčna. Nesebična. Na trenutke spontana. Nogometna. A zmeraj predana.
V iskanju plemenitosti na koncu šmorna s cukrom zmeraj najdem nekje nekoga, ki verjame v nemogoče.
Ti fantje so me naučili, da jim nihče ne bo rekel, da česa ne zmorejo, ker bodo. Naučili so me, da je najlepše, ko si zvest sam sebi in da je trenutek, ki traja tisti ko prijatelju stisneš roko.
Ob mreži ali na njeni drugi strani.
Hvala vsem, ki ste včeraj prišli v dvorano Tabor pozdravit odbojkarje Odbojkarskega kluba Merkur Maribor.
Hvala medijskim hišam za podporo. Vedno znova je vaša predanost tako otipljiva.
Hvala vsem sponzorjem, ki verjamete v zgodbo, v to veliko ladjo, na kateri Trener Veliki pelje po viharnem morju s polno sonca.
Vem, da ni zmeraj lahko. A zmeraj bo vredno.
Ker nam čarate pravljico s svojo zgodbo vam pišem hvala. Velik hvala za vso srčnost in skromnost. Ker ste tako izjemni v svoji veličini. In hvala za odbojko, ki nam jo lahko zavida svet.
Vem, da vas bo na vaši poti s takšnim delom težko kdo ustavil. In želim biti v prvi vrsti in vam, s fotoaparatom v roki, ploskati iz srca.
Rada vas ima.
Tista z vlkim srcem.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić