Sezi do zvezd

Draga ekipa, jaz bi se vam samo rada zahvalila za krasen včerajšnji večer.

Za vse krasne trenutke, za izjemne poteze, za borbo, za željo in predvsem sem celo tekmo razmišljala o tem kakšen privilegij imate, da igrate proti tako renomiranim nasprotnikom, ki imajo ogromne proračune, zvezdnike svetovnega kova in predvsem lovorike, ki bi jim jih privoščila tudi vam.

Zato hvala, ker ste pripeljali lani domov naslov prvaka, letos Ligo prvakov.

Hvala vam, ker se niste predali, ker ste noreli za točkami. Ker ste pokazali svojo veličino in srčnost.

Hvala vam, ker ste se upirali in dali vse kar ste lahko.

Rezultat je postranskega pomena, saj je je bila ekipa Grupa Azoty ZAKSA Kędzierzyn-Koźle pač nasprotnik svetovnega pomena.

Kakorkoli pogledamo je bil to dogodek za vse te krasne gledalce, ki so prišli v Lukno pogledat predzadnjo tekmo Lige prvakov naših odbojkarjev, za vse čudovite otroke, ki so navijali z neverjetno energijo in ponosom.

Ki so po tekmi hiteli k našim fantom po selfije. Bil je to dogodek za vse, ki imajo radi odbojko in naj nam ostane v spominu kot večer ko je zmagala srčnost.

Ljubezen.

Nekje v ozadju vsega sem spremljala kako je nastajala in odhajala postavitev dvorane. Nekje v ozadju sem videla produkcijsko hišo, ki mi je skoraj 23 let nazaj prinesla toliko lepega.

A takrat sva bila oba drugačna, mlajša in spremenjena.

Gledala sem Tadeja kako je ustvarjal zgodbe in spremljala Perota kako je po tekmi v obleki norel s podmladkom, ki ga preprosto obožuje.

Tiste iskrice v očeh. Ponos. Hvaležnost. Trenutek zgodovine.

Misel, da si del velikega. Del ene zgodbe, ki jo boš nekoč razlagal vnukom.

Velik si toliko, kot imaš veliko srce. Še zmeraj to velja. Še zmeraj velja dejstvo, da če nekaj delaš s srcem si zmagal v vsakem primeru.

Naj bodo te iskrice za vse, ki so v vas kdaj verjeli. Vas vozili na treninge in tekme.

Za vse tiste, ki so sanjali z vami in če ste kdaj želeli obupati…bili tam, da so vam dali krila, da ste lahko leteli.

Dokazali ste, da ni granate, ki je ne bi poizkusili ustaviti in ni trenutka, ko bi se preprosto sramežljivo nasmehnili eden drugemu in rekli…smo tu in vredu je kjer smo.

Tako lepo je bilo sedeti na tribuni. Ploskati. Ob vsaki točki kričati. Biti hvaležen. Ker ste bili tako izjemni v vsem kar ste.

Bilo mi je v čast in čez teden dni mi bo znova. Takrat upam, da naredimo še nekaj posebnega.

Kakorkoli se bo kdaj življenje obrnilo in kjerkoli bomo kdaj hodili…imeli smo včerajšnji dan. In imamo danes. In verjamem v jutri.

Želim vam, da bi zmeraj tako pogumno stopili na parket kot ste včeraj. In s tako dvignjeno glavo odšli, kot ste šli včeraj.

Privilegirano in počaščeno se počutim, ker sem bila lahko še enkrat znova del vaše zgodbe. Ostanite zvesti sami sebi.

Predvsem pa odpirajte vrata in ne dovolite prepihu, da vam jemlje vaše sonce.

Ko se ugašajo luči…tu smo…nikoli ne boste sami.

Rada vas ima.

Ploskam. Iz srca.

MalaMo. :*