Preveč hrupa

Bilo me je preprosto samo sram.
Res me je bilo sram. Nič kriva. Nič dolžna.
Samo obožujem svoj sedež in svojo tribuno.

Obožujem svoje pubece tudi takrat, ko ne zabijejo gola.
Sprejemam sodniške odločitve, ker so del nogometa.
Sprejemam krivico in sem nanjo pripravljena.

Sprejemam provociranje in ja, včasih tudi jaz padem, ampak se trudim, da me stvari res ne ganejo in jih ne jemljem osebno.

Sprejemam dejstvo, da smo danes izgubili. In ta poraz jemljem kot učenje za naprej in verjamem, da bomo že z naslednjo tekmo spet pokazali tisto, kar je danes zmanjkalo.

In sprejemam dejstvo, da hočem nazaj tisto, kar sem mislila, da ne bom pogrešala.
Sem srčna in pristna navijačica Maribora. Znam bit glasna, vendar vse ima svojo mejo, vse imajo svoj trenutek slabosti. In vse ima nekje neko čustvo, ki mora odraslemu človeku priti do konca.

Ponosna sem na to kdo sem in kaj sem. Čeprav sem po tekmi imela neke čudne poglede, kot da sem kaj naredila narobe.

Nisem. Sploh nisem videla večino dogodkov, ki so se zgodili. Večino stvari, ki so prileteli na igrišče sploh nisem zaznala dokler niso priletele do in na ljudi.

Imamo nore preglede. Komplicirajo mi zaradi fotoaparata, ki ga nisem ravno dobila zastonj. Res imam s seboj samo tisto, kar res nujno rabim. Na tribuni redkokdaj kaj spijem, hrana pa načeloma čaka doma.

In zato določenih stvari ne sprejemam in sprejmem. Bilo je preveč vsega. Preveč hrupa. Preveč sovražnosti. Preveč provociranja. Vsega je bilo preveč.

Po vseh teh letih kaj sem na stadionu sem doživela že prepovedi gledalcev na stadionu. Prva je bila po tekma z Domžalami leta nazaj, ko smo se v Dravograd vozili, ker sploh nismo smeli doma igrat, druga je bila po Celju, ko je bila tribuna prazna. Doživela sem par prepovedi južne tribune.

Kaj sledi ne vem, mi je pa jasno, da se je tekma skoraj prekinila. Po nekem čudežu smo znižali rezultat. Pustimo to, da žoga res ni hotela v mrežo in se je vse skupaj zdelo kot prazni tek na tekaški stezi. Tekma je bila zahtevna, naporna in zelo težka v vseh pogledih.

Vse skupaj je zasenčil ta konec.
Vsak se naj sam odloči na kateri strani je bil. Dejstvo pa je, da je zagotovo veliko »kriva« tudi ena »stran neba.« Katera, pa presodite sami.

Jaz si samo želim uživat v nogometu, počakat Tavaresovo slovo in dvignit pokal ob naslovu prvaka. Biti navijačica, ki organizira krvodajalsko akcijo in napisat bloge in krasne rojstnodnevne čestitke.

Nekje je vse skupaj preprosto izgubilo kontrolo…
Mir, prosim. Hvala.

Z ljubeznijo.
Skrita med hrupom.
MalaMo. :*