Toto leto je bilo tak blesavo, da človek sploh ne ve kje bi začel. Nogometno smo švicali ko norci. Vsi po koloni. Bilo je to leto, ko smo se spet privajali na že znano in se družili kot v starih časih.
Kak je fajn spet met stare cajte nazaj. A ni vse staro. Novo je, da eni nimajo mira, pa mečejo na teren kaj imajo pač v rokah. Očitno. Al plastični kozarec ali pa vžigalnik. Posledica je potem za vse.
Praznijo tribune zaradi nekoga, ki preprosto ni ostal doma. In eni bi se morali do nadaljnjega držat tega. Ostani doma. Res. Če ne moreš tote tace stran držat zaradi slabih živcov. Nea hodi. Mi bi radi fuzbal gledali. V živo.
In videli smo res vse živo. In bilo je noro. V vseh pogledih smo se veliko smejali, jokali. Za iste stvari. V resnici smo se dosti spraševali. Odgovarjali pa smo si kuj sami. In pol se je zgodilo. Že ko smo skoraj padli na zadnji štengi. Evo ti trampolin in naslov prvaka. Sredi Murske, prijat’li. Blesavo. Vse je letelo, norelo. Bakle so se žgale. To je bilo kot v transu.
Ko sem lahko prijela pokal v roke…to se ne da opisat. Kaki večer. Kak malo sem spala. Bila pa sem tak srečen človek.
In pol je prišel prvi trening, prva tekma, evropske tekme. Ja, in drama. Dosti drame. Dosti jeze. Dosti ta pametnih in dosti bolečine.
In pol se je toto naše padalo vijol’čno odprlo in vidi ti to. Že so nas meli v drugi ligi, pa vse smo bili samo ljudje ne. Na kaki klub te navijaš pa kaj jim te je, so me spraševali, kot da sem najmanj vedeževalka s kuglo. In pol smo dali petardo. Pa sedem. Pa ni da ni. Cifre take, da si si želel, da bi tekma trajala še dve uri.
Fuzbal je prišel. In to kaki. Po katerem smo tak hrepeneli in si ga želeli. In po vseh bolečih trenutkih, je bilo jutro spet tak lepo vijol’čno. Sreča spet tako otipljiva. Ni nas motil ne sneg, ne blato. Nič nas ni ustavilo. Ekipa je pokazala karakter. Tipke ljudi so se ustavile, mi smo se končno pokazali z nasmeški do uh. Kako veselje in sreča.
Za leto, ki se poslavlja. Kot se je, veličastno in izjemno, poslovil Marcos Tavares. Legenda, ki je devetki vijol’čni dala večnost in zahodu ime, ampak tudi Legenda, ki je bila zmeraj občudovana, spoštovana in cenjena.
In Legenda, ki zadaj dobiva dostojne naslednike. Mlade igralce, izkušenega golmana, krasnega novega kapetana, ki ga preberete z E, pa krasne igralce iz Slovenije in sveta, ki so postali naši. Skupaj z njihovimi družinami, ko so nam postali prijatelji.
Bilo je to leto, ko smo ploskali g. Karanoviću in mu večno ploskamo za prelepe trenutke. Ter leto, ko je na trenersko pot vijol’čne preproge stopil g. Krznar.
Med pomočniki imamo velike legende kluba, na direktorskem stolu ostaja poseben in edinstven bivši igralec Maribora.
Med navijači se že začenja zanimiva in posebna tekma. Kmalu izbiramo bojevnika. Srčnega bojevnika. Dajmo za 2022 izbrat srčnost pred vsem ostalim. Lepo prosim.
Kot se je srčno in res izjemno borila medijska selekcija proti selekciji NK Maribor, a znanje in predvsem neverjetna moč ter talent sta po teniško končala zelo zanimivo in prekratko srečanje.
A to ni bilo edino srečanje, ki je bilo izjemno v vseh pogledih. Še enajstič, in desetič z mano na čelu, smo na stadionu Ljudski vrt darovali kri. Drugo leto zapored smo preseljeni pod severno tribuno, kjer smo zbrali več kot 105 litrov krvi. V vseh letih več kot 905 litrov. Vijol’čna kri za vse ljudi svoje poslanstvo nadaljuje konec poletja 2023, za datum pa čakamo še uradne potrditve zaradi tekmovanj, ki potekajo v tem času. Bodite z nami.
Kot smo mi z vami. Na tekmah, na ulici. Na darovanju krvi, ali preprosto v Vijol’čni bajti.
Včeraj greva s prijateljico po ulici, mimo vrtca. Skupina otrok se nama približa, ko slišim glas, ki na glas pove nekomu, z vso srčnostjo in plemenitostjo, kakšno kapo imam na glavi.
Ljubezen je to. Do grba. Do vijol’čne barve. Do ekipe. Do ekipe za ekipo. In ekipe za tema dvema ekipama.
To je poklon za vse, ki imamo radi vijol’čno barvo in jo ponosno nosimo v svet.
Leto 2022 ni bilo naše najlažje leto, a imamo zmeraj radi izzive. Nikoli ne bo preprosto, pa vendarle tudi ne tako zahtevno, da ne bi mogli zmagati v svoji veličini.
Ostanimo skromni, hvaležni, predvsem potrpežljivi. Ostanimo prijazni, dobrosrčni. Ostanimo…ljudje. Pokažimo svoje poštene in delovne roke. Podajmo jih tistim, ki jih potrebujejo. Ostanimo zvesti sami sebi. In nikoli ne pozabimo rečt hvala vsem, ki nas imajo radi in nas cenijo.
Lepo mi je z vami. Zmeraj. Ne glede na vse kar se je zgodilo ali se še bo, vedno vas nosim v srcu. Vse, ki cenite moje in naše delo, vse, ki ustvarjate krasne zgodbe in predvsem sem hvaležna vsem, ki znate ceniti dobroto.
Naj vam leto 2023 prinese zdrave trenutke, da bomo smeh in srečo lahko zmeraj delili med druge.
Vse dobro vsem in hvala za leto 2022. Nogometno. In vse kar ta čarobni svet prinaša s seboj.
Z ljubeznijo.
Ponosna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić