Lepo je bilo. Kakorkoli obrnem, to včeraj je bilo lepo.
Za te mlade fante z izkušenim kapetanom in izjemnim trenerskim štabom je bil to večer, ki ga zagotovo ne bodo pozabili. Mi pa tudi ne.
Ker smo se vsi učili. Kaj naučili. Ker smo skupaj držali (tisti, ki niso, jim niti sekundo lepilo ne pomaga), ker smo navijali, ker so doneli sod in bobni. Ker je Pero dvigoval tempo, ker se je od nekje čula tudi pesem od slavne Adamsove familije. Skratka, ker je bil res lep večer.
Še enkrat znova na preizkušnji mladost proti izkušnjam. Mošnjički proti srcu.
A tudi veliko egotov, ki bi za kaj več od modre barve potrebovali še kaj drugega kot kanček odbojkarskega znanja.
A naj bo to zgodba o prijateljstvu, o dragoceni poti mladih, ki si utirajo pot med odbojkarsko elito in se učijo od najboljših. Naj bo to zgodba o priložnostih, ki se bodo zgodile v prihodnosti zaradi garanja v sedanjosti.
In naj bo zgodba o krasnih mariborskih odbojkarjih, ki so pokazali, da jim srčnost prinaša vedno več navijačev in še enkrat znova so pokazali, da to polfinale ni bilo naključje. In da mogoče letos ne bo finala, a ostalo bo toliko lepega. Toliko ljubezni, spoštovanja in toliko novih izkušenj za prihodnost.
Bil je lep večer. Hvala Žiga z ekipo. Hvala Škoro, ker imaš tako izjemen dar, ker imaš toliko iskrenosti, samokritičnosti in predvsem, ker imaš tako neizmerno energijo z znanjem, ki si ga želi vsrkat vsak šport.
Pa ni nujno, da v odbojki.
Lepo je bilo. In še bo lepo.
Ne dovolite si ustaviti.
Samo piko. Po piko. In če smo včeraj pred letom dni v živo gledali ligo prvakov v odbojki se zdi, da se bo to v prihodnosti znova zgodilo.
Verjamem. In verjamem, da v tem nisem sama.
Zdaj pa grem si privoščit Frutabelo. Darilo posebnega človeka.
Z ljubeznijo.
Ponosna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić