Poslastica. Nimaš kaj rečt drugega.
Tudi če te prihiti dan, no, še večer, prihitiš v dvorano Tabor.
Salonit je že na drugi strani mreže. In veš, da bo lep večer.
Želiš si tri, veš, da jih je lahko pet, dobiš štiri.
Za res težko, zahtevno in predvsem tekmo, ki je preizkušala.
Krasno vzdušje, prvi sod in boben Maribora je tuko kot zmešan.
Kak smo navijali, pa se drli.
Pred nekaj dnevi mi je en prijatelj rekel, da boljše, da ljudje niso tam, kjer ne želijo biti.
Včeraj smo bili na odbojki točno takšni, ki odbojko preprosto obožujemo.
Navijači smo trepetali, se jezili in verjeli. Preprosto ti mladi dajejo tako energijo, da jo iščeš.
Privilegij je gledat tako krasno slovensko odbojko, kjer ni predaje do zadnjega udarca, do zadnje točke.
Vsi nizi so bili res zanimivi, polni menjav v vodstvu in predvsem velike želje po uspehu in znanju.
Jaz tak rada gledam te mlade fante. Kako željo, kako vsrkavanje vsega, kar jim prinese točke. Vidiš bolečino, ko jim ne rata, vidiš jezo, ko se borijo proti krivici. Vidiš jim v očeh ljubezen ob točkah, ponos ob zmagi.
Res ste zlati pubeci. Svet se lahko zgleduje po vas. Po vaši veličini srca. Po vašem odnosu do športa. In vaši bojevitosti.
Hvala za prelep večer. V resnici ste me zbudili do take mere, da še dolgo nisem zaspala. Preprosto ste prelepa reklama za mariborski in slovenski šport.
Se vidimo v končnici. Do takrat pa pogumno in vsak dan verjemite vase, kot ste do sedaj.
In uživajte v trenutku, kot so včeraj snežinke, ko smo se poslovili in uživali v trenutkih beline.
Hvaležno ploskam in naj vam izjemnost prinaša krasne trenutke.
Z ljubeznijo.
Ona z onega konca.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić