In spomni me vedno znova, kako sem začela. Kako sem se nekega dne odločila. In kako sem nekega dne vse skupaj sprejela.
Cel paket. In ta paket je naš. Vijol’čn.
Ko bomo popolni, nas spomnite na ta trenutek.
Ko smo prišli, da bi navijali. Ko smo prehiteli nevihto. Ko so se ugašale luči, da so se znova prižgale. Ko smo prišli z zadnjimi atomi Hallsekov. In ko smo prišli, da smo videli. Seveda se nismo pripravili. Seveda smo mislili, da bo tokrat šlo drugače.
Začetni kriterij srečanja z Aluminijem je bil, da če malo fauliraš, evo ti kartona.
Jok brate, odpade.
Zmagali smo. Arnel vse šiba po levi. Z lahkoto. Njegova igra zgleda, kot da lebdi in da se ne bo ustavil, dokler ne bo po njegovo. Zmagovito. Šampionsko. Kot je lahko. Samo po naše.
Tekma izjemnih priložnosti. Krasnega srečanja. Dobrih aplavzov.
In dveh rdečih kartonov. Dveh najbolj nežnih duš, kar jih premoremo. En je bil na igrišču. Marcel, če boš kdaj to bral…vse sem ti povedala osebno. Izjemen si in naj nič te ne ustavi.
Ponosen bodi na to kak borec si. In vem, da ti bo uspelo. Najboljši boš in naj ti nihče ne reče drugače.
Pol sledi seveda še drugi rdeči karton, ko vidiš krivico. Pa to Gospodu Nogometu, ki v življenju ni neke kartone dobival. Ampak kot pomočnik…to pa je kot da se tala za nazaj nekaj al kaj te vem kaj je. Merti je obsedel na tribuni, ostaja pa vprašanje kak dolgo bomo še priča temu.
Brala sem nekaj komentarjev na to temo. Nič se ne bo spremenilo, če mene vprašate. Vijol’čni dres je poseben. Zato je brezpredmetno govorit o tem kaj se je dogajalo, kaj je prav in kaj ne.
Zmagali smo. Končalo se je srečno. Tudi sedem(!!!) minut podaljška. Veselje je tu. Lepo je bilo.
Po tekmi smo dolgo vztrajali na tribuni. Tudi stari obrazi so se vrnili, kar je super.
Po tekmi številni otroci na severu. Koliko objemov, rožic, krasnih besed. Kako lepo in čudovito druženje. Tako lepo je bilo z vsemi vami. Z novimi obrazi. S krasnimi prijatelji, ki smo skupaj že toliko in toliko let. Kako lepo je, ker ste in ker ste del naše družine.
Bil je res prelep konec popoldneva. Bilo je tako lepo čutiti vso to energijo, ljubezen, spoštovanje.
Hvala za krasne stiske rok, nova prijateljstva, toliko izjemnega in predvsem hvala, ker verjamete. V dobro. V zmage. V nova upanja.
Hvala, ker vztrajate, ker kupujete vstopnice. Prihajate na tekme. To je tako darilo mariborskemu športu. Pa še moj sedež se ni nikamor premaknil. Kar me je tako osrečilo. Čeprav sem že nekaj dni nazaj pogledala, da bi se prepričala.
Vem, da se za prihodnost teh krasnih fantov ni za bati. In zelo sem vesela, ker so naši trenerji v trenutkih poštenosti pač na ravni, ki je eni nikoli ne bodo razumeli.
Jutri je nov dan, priprave za drugi krog se začenjajo.
Naj vam zaželim čudovit in lep vikend. Bodite veseli, nasmejani, s pravimi ljudmi obdani.
In vsem želim veliko zdravja.
Ko sem videla obraz, ki nas je v zadnjih tednih toliko naučil, sem bila hvaležna za vse molitve te težko prehojene poti do okrevanja. Najlepše darilo, kar jih je možno. Življenje. Živeti. Zato…
Hvala, ker hranite mojo dušo z vašo ljubeznijo. Tako lepo je priti spet domov. Po tem, ko sem bila kar nekaj dni doma, ampak na drugi strani.
Eyof je za nami. In kdo ve, kaj še prihaja. In mi vemo kaj je najbolj pomembno.
4. in 5. septembra Vijol’čna kri za vse ljudi. Bodite z nami. In povejte naprej.
Z nasmehom. Ki ve, da vse mogoče, če v to verjameš.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić