Kot je bil včerajšnji. Sneg smo zamenjali za bolj tople temperature. Prijetno kosilo. Lučke se prižgejo, ko počasi hodim proti stadionu. Kulisa res lepega mesta, ki vedno znova očara. Vpijaš toplino mesta, prekrasne zgodbe in v daljavi pogledaš tribune, prešteješ policijske avtomobile na pločniku, ki te vržejo v spomine aplavza Viol in Goranovega strela, pozdraviš prijatelje, pokažeš varnostniku torbo in se odpraviš na tribune. Navijačev polne vajeni šokirano upam, da se jih bo v roku pol ure vendarle nekaj nabralo. Za krasen večer, za lepo kuliso stadiona, ki mu tudi malo fali strehe, a njegova očarljivost je še zmeraj prisotna. Kraj je preprosto zelo simpatičen. Prijatelji, zapisnik, predstavitev ekip in tekma se začne.
Naenkrat neka prekinitev. Gledam, kaj se dogaja. Menjava.
Ko to enkrat v živo vidiš, te čisto šokira. No, vsaj mene je. Pa je lahko to stalna praksa, pa neko neetično obračanje pravil, ampak jaz imam za to samo eno besedo: nespoštovanje.
A vendarle se prava »zabava« začne ob penalu za Koper, kateremu sledi vrhunski gol Arnela.
Ko navijači Kopra slavijo drugi gol, ki je baje veljaven (pa naj strokovnjaki povedo kaj je bilo res), Soudani še pred polčasom izvede mojstrovino, ki ji samo veliki hejterji ne laskajo.
Seveda se v drugem polčasu zgodi še tretje vodstvo in s penalom Jojo postavi izid tekme, ki je še dolgo ne bomo pozabili.
Sredi Bonifike smo videli res krasen nogomet, ki je postregel s krasno predstavo, a tudi ogromno napakami z obeh strani. Predvsem ni bil Miklavž samo pred vrati, tudi mi smo včeraj malo špilali Miklavža. Hkrati pa verjamem, da smo, kljub na trenutku res bledi predstavi, iz tega potegnili veliko za prihodnost našega nogometa.
Bilo je res težko, nekateri igralci bodo žal morali sleči ta zanje pretežek dres, ki ni samo izgovor, ampak je tudi plod nezanesljivosti in predvsem vidne prenasičenosti. Vem in prepričana sem, da se bodo strokovnjaki v prihodnjih tednih odločili prav in da bo že ob zimskem prestopnem roku narejena ekipa, ki ji bomo še bolj ploskali.
Zavedam se, da je bil za fante res zahteven in naporen nedeljski dan, derbi je svoje naredil, kar se razume, vemo pa tudi, da znajo fantje več kot se je videlo včeraj.
In če so me kaj v življenju naučili je to, da se zmore brez tistega, ki ga ni.
Vseeno sem ponosna na fante, da so spravili to tekmo do remija. Veliko mi pomeni, da se niso predajali, čeprav smo imeli na trenutke občutek, da bo kmalu prišel še Dedek Mraz.
Vseeno sem ponosno ploskala in uživala v golih, ki so prišli.
Vem, da zmeraj ni lahko. Je pa zmeraj vredno.
Včasih ne bo šlo, kot bi si želeli in leteli bodo kamni. Vendar vedite, da zmeraj obstaja nekje, nekaj, kar da. Vrne trud. Daje energijo. Moč.
In mi bomo tu. Kot smo včeraj bili. Po tekmi. Blizu busa. V pozdrav. V lepe besede. Stisk rok. Smeh. Objem. Ker smo vedno bili. Prijatelji nogometa. Prijatelji NK Maribora. Ker ni problem it več kot 230 km za noro srečanje, za upanje, za željo. Ker vemo da je na Bonifiki zmeraj težko. A ne nemogoče. Ker se sliši naša pesem. In ker znamo utišat preveč glasne.
Življenje je dolgi maraton. Poskrbimo, da bomo ob poti imeli ljudi, ki bodo zmeraj v nas verjeli. Ki nam nikoli ne bodo obrnili hrbta. In ki bodo tu tudi takrat, ko bomo naredili napako.
Ker življenje so napake. In dajmo naredit še kako.
Čar je v nepopolnosti.
Lep, miren in sončen četrtek vsem.
Varno, pa naj vam prinese kaj lepega. Meni kako uro spanja več.
Z nasmehom.
Njemu, ker je razumel.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić