Select Page

Porodila se mi je misel, ki bi jo kar na začetku tega bloga rada delila z vami. Dobro veste, da sem velika in res velika navijačica nogometa in zadnje čase spremljam to farso, ki jo določen klub v slovenskem prostoru izvaja zaradi pravila mladih igralcev. Češ, nimamo jih. Ni jih in podobno.

Pred začetkom srečanja.

In potem pogledam samo malo levo od mojega bloka. Niti ni tak daleč, samo jaz nisem več visoko. In tam je. Dvorana Tabor. Kjer večino časa trenirajo naši mladi odbojkarji odbojkarskega kluba Merkur Maribor. Garajo, trenirajo, se učijo in kot bi rekel Rulo, so dejansko »spužve.« Vpijajo znanje in se učijo od najboljših. V tej ekipi so fantje, ki rastejo v velike igralce. Ne visoke, ampak velike. So delovni, so vztrajni, so pridni in predvsem kar me vedno tak fejst fascinira…vedno ko dajo piko…to so tak veseli, da bi kuj poleteli. Spominjajo me na Roka Možiča, ki je vsako točko sprejel kot največje darilo. In tako pol to darilo vrne kar prinaša življenje.

Še enkrat znova. Zapomnite si njegovo ime!

Včeraj so fantje igrali v Lukni, v pokalu Mevza so jih čakali igralci madžarske ekipe MAV Elore.
Ne vemo kaj pričakovati na takšni tekmi, saj ekip ne poznamo. A kar sem jaz, »Blaženka« napovedala že pred tekmo. Raztural bo Rok s soigralci.

Pogumno po prvem nizu.

In točno to se je zgodilo. Poznate me, veste, da ne rada operiram s številkami, statistikami in vsem kar je povezano s tem kako točkovno je bil uspešen posameznik. In to jaz, ki sem se leta in leta ukvarjala izključno s številkami. Zanima me odnos do dresa, odnos do odbojke, ko ne gre in odnos do odbojke, ko si na vrhu. Zanima me kako rad imaš šport, ki si si ga vzel na svojo poklicno pot in zanima me kakšen si, ko se ugasnejo luči in na hrbtu ne nosiš več priimka, spredaj grba, ki ti daje moč.

Našla se je.

Zato naj bo ta blog o teh mladih fantih, ki vztrajajo, kljub vsem zdravstvenim težavam, kljub vsem preprekam, ki jih srečujejo na poti. Pa še dvorane nimajo zaradi prireditev.

Pogled.

A jim uspe. Borijo se. In trudijo. Točka, pa nova točka. Vmes so tako dobri, da še ekran z rezultatom odpove. In predvsem imajo vse vodje, ki jim dajejo priložnost.

Zmaga.

Zato naj se ob koncu vrnem na začetek. Mladi so vrhunski. Ne samo v odbojki, tudi v nogometu. Igrajo, se borijo in si želijo. Odkar sanjajo o svojem športu, dajejo vse od sebe. Najdejo jih lahko samo najboljši. In najboljši jim dajo priložnost in iz njih naredijo šampione. Najboljši strokovnjaki jim zaupajo, jim dajejo odprte dlani in najboljši vedo, da so oni naša prihodnost. Da je na teh mladih dlaneh toliko srčnost, predanosti in želje. Niso vsi mladi slabi in razbijajo po mestu. Eni pač res radi tolčejo po športnih rekvizitih. Odbojkarjem je to še enkrat znova včeraj veličastno uspelo.

Pozdrav nasprotniku.

Ploskali smo in noreli. Fajn je, ko te spremlja tudi kanček sreče in Mojca nekje na tribuni, ki vztrajno tuli dol, da je žoga za Maribor. In če kaj, se tudi tu grem vedno znova pošteno igro. Ker na koncu slej ko prej prideš na led. In na tebi je kako boš odrsal na cilj.

Ob zasluženi zmagi.

Ponosna, hvaležna in predvsem zelo navdušena nad dejstvom, da vedno gori luč v tunelu. Al pa če pogledate zgodaj zjutraj na hribčke Maribora. Ena lučka zmeraj počasi rine. Te dni še posebej pazljivo. Ker včasih najlepša belina skriva korenine in veje. Vse to isto velja za življenje.

Pozdrav publiki.

Bilo mi je v čast in ponos.

Skupinska fotografija.

Z nasmehom, ki me vedno spomni, da jutra nikoli več ne bodo enaka.

Kapetan za TV Maribor.

Mladim v podporo.
MalaMo. :*