Zvestoba je vrlina, ki jo pri ljudeh izjemno cenim. Zvestoba v vseh pogledih besede in dejanj. Predvsem slednjih. Sploh, ker sem človek, ki kar obljubi, naredi. In ker, čeprav lahko imam na stotine bitk v sebi, bom pomagala nekomu rešiti njegovo sto prvo. Takšna pač sem.
Vsi veste, da je pri meni zvestoba tako posebna in ko se odločim za zvestobo, ta traja dokler sem živa. V kakršni koli obliki pač.
Ko sem po prerekanju s posebnim mačkom ugotovila, da na prvo tekmo za tretje mesto ne bom mogla it, sem bila vesela, da imamo v Ljudskem vrtu tekmo z Rogaško en dan po drugi tekmi za tretje mesto med moškimi odbojkarji.
Pero je še enkrat znova pomagal z bobni (hvala tudi Mojčini cvetličarni za vso pomoč), Primož pa je rekel, da bi coj šel.
Že zjutraj sem se odločila, da bom tolkla po malem bobnu ne glede na vse. Cel teden sem obljubila, da v Murski Soboti tiho ne bomo in nismo bili.
Kaj, ploskali smo vsi po koloni, okoli nas je bilo lepo število navijačev mariborske odbojke in res je smo bili mini ekipa, ki se je združila, da pomaga našim zlatim odbojkarjem, da zmagajo še drugo tekmo. S Tadejem sva tolkla ko zmešana, glasovno pa tudi nisva glih znala bit tiho. Vse za fante, ki so se mučili in mučili in do zaključnih točk preprosto ni prišlo na način, kot bi si želeli. Kot da bi se vse obrnilo proti vsem nam kljub vsej pozitivi, energiji, ljubezni in vsemu, kar smo jim pošiljali na teren. Če niso delivci pravice naredili po svoje, pa so za to poskrbeli odbojkarji sami. Bila je težka, zahtevna in predvsem tekma, ki je pred tem prinesla stvari, ki jih žal ne bi smela. Ko stvari ne gredo po planu, se zgodi nepričakovan poraz, a dejstvo, da si se na igrišču raztrgal, dal vse od sebe, se boril proti vsemu in vsem, je dovolj. Včasih preprosto moraš dojeti, da ko daš vse, je dejansko zmaga tvoja.
Včerajšnja tekma v Murski Soboti me je še enkrat znova naučila, da je življenje zelo nepredvidljivo in da lahko greš v eno smer, nekako pride neka tiha nit, ki te pošilja v drugo.
In včeraj je bila smer tako zelo nepravična. Nimam drugih besed. Včasih si želim, da bi lahko naredila sama kaj, a sem samo tolkla in se drla. Nisem se zavedala posledic za mojo desno roko in šele danes zjutraj, ko sem komaj kaj spala zaradi bolečin, sem se zavedala, da bo treba na dobri dve urni poti narediti nekaj za to, da bom lahko te vrstnice napisala brez bolečin. Kar mi zaenkrat uspeva. Verjetno za to, ker tak hitro tipkam, pa se sploh ne čuti bolečine v dlaneh.
A vseeno sem včeraj na tekmi začutila eno posebno, edinstveno bolečino. Jezo, tudi morda grenkobo. Za katero menim da ni opravičila. In ga v resnici niti ne želim in ga ne bi sprejela. Sploh, ker vem resnico o zadnji nogometni tekmi v Murski Soboti in tudi vem, da bi bilo bolje, da bi eni modro molčali. To, kar sem doživela včeraj na odbojkarski tekmi je bilo skrajno poniževalno, žaljivo in predvsem lažnivo. Kar sem slišala iz ust osebe okoli topovskega udara in prekinitve tekme, se mi je zdelo podlo in skrajno nekorektno. Upam, da se bodo posamezniki v prihodnosti nehali posluževati takšnega načina komunikacije, ker če je lahko naš trener dobil kartone za iskrenost, bi lahko kaznovali tudi osebo, o kateri pišem v teh vrsticah.
Mi smo celo tekmo korektno in pošteno navijali za svoj klub. Niti ene žaljive besede nismo izrekli, z ničemer nismo nakazovali na kakršnokoli obliko nasilja ali huliganstva, občutek pa sem dobila, da nas ljudje sodijo, čeprav sploh ne vedo o čem govorijo, še bolj pa to, da so pred lepo množico ljudi govorili debele laži, ki jih ljudje radi vzamejo za resnico.
Še naprej bom vzpodbujala moje zlate mariborske odbojkarje, v sredo bom v dvorani Tabor, bolj fotografinja kot bobnarka. Včeraj sem to vlogo sprejela s ponosom. Sploh, ko se mi je sredi tekme pridružil mlad fantek in sva skupaj navijala. To mi je bilo še v posebno doživetje in izjemno čast. Upam, da še kdaj.
Še naprej bom pisala o mariborski odbojki, slovenski odbojki, zlatih mariborskih odbojkaricah, o Rokijevi odbojki. Še naprej se bom borila, da bo odbojka v slovenskem prostoru bolj obiskana kot je. Ne glede na vse, kar sem bila priča v zadnjih tednih in nesramnih besedah posameznika na vodilnem položaju. Bom pa poskrbela, da se bova nekega dne tudi osebno srečala in bom lahko svoje misli povedala tudi iz oči v oči.
Hvaležna za krasno druženje. Hvala vsem, ki ste bili z nami v drugače simpatičnem ambientu, z najlepše barve WC-jem, čudovito šolo in krasni objektom. Posamezniki ne definirajo organizacij za katere delajo, v prihodnosti pa verjamem, da bodo ljudje vendarle dojeli, da je treba včasih štet do 11 preden zinejo kaj totalno neprimernega za svojo funkcijo.
A naj se jeza razkadi, vidimo se popoldan v Ljudskem vrtu, v sredo v dvorani Tabor. Srečno tudi Rokiju jutri v Veroni in odbojkaricam v torek v Kamniku.
Grejte ljudi v teh hladnih dneh in užijte sonce na pošvedranih srčkih.
S poklonom navijačice.
Zmeraj ploskam in hvaležno pišem.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić