Dobili smo nazaj fuzbal!!! To je vredno vsaj tri klicaje. Najmanj tri.
Kaj je včeraj videla širna Slovenija, glasna južna ploščad, svet, to je bila pa poezija!
Soudani, Jojo, Maks, ekipa…kaj naj človek reče po taki tekmi? So kake besede, da vas lahko pohvali tako, da bo dovolj zasluženo? Aplavz za zmagovalce.
Nora energija. Izjemne akcije. Nore podaje. Najstarejša na igrišču pa motala vse po koloni. Če kateri rabi Nalgesin, imam kakega viška. Ker od viška glava ne boli.
Od česa drugega pa je. Verjetno ne samo včeraj.
Prvaki so včeraj dobili vse. Kar so si želeli.
Gledalce na južni ploščadi. Z bendom in vsem kar spada zraven.
Špalir. Ker če kaj, iz srca zmeraj čestitamo Štajercem. Sploh, če krog pred tem premagajo one, ko se imajo za nekaj, pa to niso. Dobili so fuzbal. Tekmo. Izziv. In vse kar spada zraven.
Tekma je bila res v vseh pogledih za gledalce.
Obožujem take tekme in želim si takega fuzbala. Odprtega, napadalnega, zabavnega. Polnega neverjetnih podaj, norih asistenc, želje, fanatizma. Noro, to je bil večer za propagando res dobrega fuzbala. Če bi imeli gledalce, bi bilo polno že včeraj.
Tak pa bo čez šest dni, razprodano pa bo zagotovo že prej. Kmalu se bo odprl sever. Pohitite s kartami. Tekma bo razprodana in to brez debate.
Včeraj smo dokazali širni državi da imamo že vsa leta recept za prave nogometne tekme. Če jih država želi, pa naj vsak pri sebi ugotovi. Včeraj smo dokazali kdo smo v slovenskem prostoru in kaj pomenimo za promocijo športa v svetu.
Konec koncev smo bili na južni ploščadi že uro in pol prej, po tekmi ljudje še niso zapuščali prizorišča. Pokazali smo kje je »fora« fuzbala in da nas nobena laž na svetu ne bo spravila tako daleč, da bi odšli.
Tu smo bili. Tu smo in tu bomo ostali.
Uživala sem. Res, bil je večer, ko sem si mizo delila z izjemnim komentatorjem, ki je še enkrat znova dokazal kako genialen je in kako je njegov glas sinonim za vrhunsko znanje nogometne igre.
Vzemite si kdaj čas in prisluhnite prenosu na radiu Maribor. Ne bo vam žal. Človek se ne naveliča takšnega poznavalca športa. Zraven je namreč vključil še hokej. A jaz sem komaj fuzbal dohajala.
Čeprav smo ob zaključku tekme dobili gol, to ne spremeni dejstva, da smo bili boljši v vsem. Tudi skromnosti, hvaležnosti in ponižnosti.
Eni na drugi strani so že davno z meglo na obrazu in peskom v očeh pokazali, da si našega dresa in še kakšnega naziva zraven, preprosto niso zaslužili. Enih stvari pač ne ne odpuščamo. Bi mar morali?
A ko se ugasne oder, fantje pozdravijo ploščad in počasi hitim na sever, se zavem, da je tudi na modri strani prvaka toliko ljudi, ki so vredni vsakega mojega pozdrava, objema in lepih besed.
Veste kdo ste in zelo vas cenim in spoštujem. Ste luč, ste pozitiva in ste žarek sonca.
Hvala Nataša in vsi nogometaši, ki vsa ta leta kasneje še zmeraj z mano delite najlepše pozdrave in nasmeške. Vedno bom cenila to vašo predanost in spoštovanje in zato bom vaša oboževalka ne glede na to kam vas bo vodila pot.
Ene stvari so nad vsem tem. Reče se jim prijatelji.
Hvala tudi moji šoferki, ki mi je včeraj rešila večer in vsem, ki ste mi omogočili, da sem lahko znova prišla na pravi cilj.
Bilo je srečanje, ki ne bo šlo v pozabo in vesela sem, da smo dobili to, kar smo tako zelo pogrešali.
Cenim trenerjevo iskrenost v vseh intervjujih in hvaležnost igralcev, ki pridejo strnit vtise po tekmi. Lepo je videti to srečo in predvsem željo po dokazovanju in garanju. Ni važno koliko si star. Leta so na koncu koncev le številka.
Poklon in hvala vsem, ker ste naredili ta večer tako magičen. Noben čarovnik tega sveta ga ne bi mogel narediti tako lepega.
In naj z lepim tudi tokrat končam.
3. in 4. septembra tudi letos darujemo kri. Vijol’čna kri za vse ljudi se v medijsko središče pod severno tribuno vrača že trinajstič. Tisoč litrov krvi smo že presegli. Povejte mi, kje je meja? Ker ni meje, ko se gre za človeška življenja in novo upanje za nekoga, ki nas potrebuje. Dobrodošli vsi in ne pozabite tega povedat naprej.
S poklonom navijačice.
Vem, da v življenju naključij…NI. Zate, v nebo!
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić