Včeraj smo igrali play-off za konferenčno ligo. Doma.
8150 gledalcev je uradna številka.
Kako lepo koreografijo so Viole pripravile. Bila sem del številke 9.
Kak lepo so Viole celo tekmo navijale.
Lagala bi, če bi rekla, da bom to tekmo pozabila.
V resnici o tej tekmi sploh ne želim kaj preveč pisat.
Samo res bi rada, da se neha vsa ta rasizem, ksenofobija.
Žvižganje domačim igralcem. Poniževanje domačih igralcev.
Pretepi med samimi navijači.
Smo kot en zabaviščni park. Poln takšnih ali drugačnih koles.
Kaj se dogaja zadnja leta je vredno samo pokritega obraza in gledanja med noge.
Hvala za prijetno evropsko poletje.
Hvala Dalibor, ker si si vzel čas za nas pred tekmo. Izjemen človek si. Vzornik vsem tistim, ki prihajajo za tabo.
Govorili bodo drugi. Jaz pa le povabim.
Še predzadnjič v blogu. K njej. Na njo. Ob njo. Za njo.
Moja zlata akcija. Vijol’čna kri za vse ljudi v svoji prelepi izvedbi.
Torek in sreda, 3. in 4. september. Pridite. Pomagajte.
Včeraj je grafika zasijala na zaslonih. Vsakič ko se je pokazala, sem bila najbolj ponosen človek na svetu. Vsakič ko je bila na zaslonu sem se drla, da smo to mi.
Hvala vam iz srca. Hvala iz globin duše.
Hvala vsem, ki nam pomagate. Hvala, ker ste z nami.
Dobri ljudje, ki kličete, se naročate. Vsi, ki delite. Ki pomagate.
Želim si, da bi začutiti kar čutim jaz in prišli. Premagovali strahove.
Srečali prijatelje. Spili kavico. Dali roko popolnemu tujcu.
Pridite. Še nikoli niste bili? Obljubim, da boste zmeraj ostajali.
Nekje med režami utrinkov.
Želeti, da bi nekega dne sprejeli realnost.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić