Lepo je prit v dvorano Tabor in pogledat tudi kakšno evropsko odbojkarsko tekmo.
Pa še naša fanta na sodih. Da je bobnelo. Da je bilo glasno.
Da je bilo lepo. Tudi ko ni šlo. Tudi ko se sreča ni obrnila na pravo stran.
Ne spet as. Ne spet in ne spet.
Ko je bilo jasno, da ne bo šlo naprej, je šlo naprej in se končalo.
Po petih nizih. Eni so napredovali. Drugi so zmagali.
Mladi so pokazali veliko mero potrpežljivosti, volje, želje, energije in predvsem predanosti.
Ostanejo če-ji. A nove izkušnje. Nove zgodbe.
Prišla je priložnost in nekega dne bo nekaj velikega.
Včasih pač rabiš male korake do velikega napredovanja.
Krasno srečanje je bilo.
Lepo smo se imeli.
S srcem smo navijali.
Hvaležni, da se je na koncu v petem le obrnilo.
15:13 je dokaz kako velika je lahko ena točka.
Bodite ponosni nase. Bodite vztrajni in zahtevni še naprej.
Ujemite svojo zagnanost in jo spremenite v nekaj velikega.
Vse potrebuje svoj čas. Vse potrebuje svoj trud in veliko odrekanja.
Čez čas se obrneš nazaj in si rečeš…vau, to vse je za mano in uspelo mi je.
Naj bodo takšne tekme samo vzpodbuda. Da za meglenim jutri spet kmalu sonce sije.
In potem pride Calcit.
Glavo visoko in letite. Višje. Še višje.
Sanjati je treba na veliko.
Tudi če je v majhnih flaškah…
Nekje med režami utrinkov.
Kdo se do konca ne preda… je točno… ta!
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić