Gorenjska. Čudovita. Izjemna. Prelepa. Prijazna.
Hvala. Hvala. Hvala.
Za kuliso. Hvala za prekrasno zgodbo. Hvala za čudovit sprejem.
Hvala za izjemno organizacijo. Od prihoda do odhoda… to je za dvanajstko! Bravo!
Vse je štimalo. Vse smo imeli. In tisto, kar nismo imeli, smo na koncu dobili.
Pokalne tekme. In verjetno je spet vsak mogoče rahlo naiven, morda preveč pričakovanj poln navijač pričakoval, da bo Maribor v Preddvor prišel in bo verjetno že 0:5 in gremo kar domov.
Vsaj tako se zdi, ko človek posluša komentarje ali številne prebere na spletu.
Ampak življenje ima svojo pot. Fuzbal znajo (baje) igrat tak vsi. In kaj se zgodi?
Fant vseka po materialu in Mennotu ni preostalega drugega, kot da žogo vzame iz mreže.
Maribor pa dalje. Koti, šanse, koti, fauli. Nikoli končana zgodba. Čas? Ko bi še na obvoznici domov tak hitro šlo, kot je šel drugi polčas.
Krasen monitor kaže, da se nam čas izteka, sonce počasi že zahaja, seveda se rojeva vprašanje zakaj je jakna ostala v avtu in kaj se bo zgodilo.
Domači navijači so navdušeni. Tisoč vstopnic so prodali za srečanje, ki se je v delovnem dnevu začelo ob 14.00! Navijačev ni bilo videt konca in bili so vsepovsod. In bili smo vsak za svojega.
Ne bi verjeli koliko ne mariborskega naglasa je bilo tistega, ki je krasilo navijače našega kluba. In predvsem kako zabavno je bilo, ko so si med seboj znali kakšno zabavno povedat. Pred, med in po tekmi.
Tekmi. Ki je vendarle dočakala preobrat. Soudani in Benjamin sta s svojim znanjem znala pretentati domačo obrambo, ki bi jim jo zavidali številni prvoligaši. In domač golman, ki je bil kapetan? Ploskam. Vsaka čast za izjemno predstavo!
Bilo je popoldne, ki me je v številnih pogledih spomnilo na Marjeto na Dravskem polju.
Vsepovsod ljubezen. Organiziranost, da stoj pa glej. Seveda hrana in pijača. Številni neznanci, ki so se ustavili pri nama in jih bom hranila v spominu do konca življenja. Prijazne prijateljice, ki so bile za šalo tam, kjer pač moramo vsi slej ko prej peš. Pa gospod, ki nama je pokazal kaj ima v ozadju telefona.
In še oni. V resnici so kar dvojni. Toliko let smo prijatelji. Toliko poti smo skupaj prehodili.
Toliko noči se srečevali na letališčih. Na tolikih srečanjih bili z ramo ob rami.
Ta tekma mi je pokazala to krasno bistvo. Pomoči. Spoštovanja. Hvaležnosti. Ko je prošnja tako velika, usluga neizmerna, te čudovite duše pa ti odprtih rok odprejo srce in ti pokažejo vso srčnost tega sveta.
Ta tekma mi je še enkrat znova dala upanje. Da še tisti moj romantični del, kjer smo prijatelji pred, med in po tekmi, še ni umrl.
Da ne glede na to kako se bo tekma končala, si bomo na koncu stisnili roke, pobirali vstopnino samo mi vemo zakaj, se do solz nasmejali, ko bomo kakšno stvar spremenili in ja, se spomnili še kakšne tekme 13 let nazaj, ko se je zgodilo nekaj, kar bi se morda danes spet lahko.
Te pokalne tekme so res ena najlepših stvari sezone. In imam privilegij, da sem to sezono videla že dve taki.
Karkoli se zgodi. Vedno bo ostal spomin na fantka, ki mu je njegov najljubši nogometaš pomahal, ko je stopil z avtobusa, navijač s trobljo bo nesrečno izgubljal balone, nekaj malih bodočih pobalinčkov pa bo iskalo pot po mreži. Ostal bo spomin na nikoli pozabljene spomine in na čas ko te bom znova vprašala: »Si bil takrat že z nami?«
Nekje v globini bodo rekli, da naj se sprijaznim, da to ni več moj Maribor. Nekje na daleč kričali, da se naj sprijaznim, da to je zdaj naša realnost. Vem, morala bi jim verjeti. Vem, morala bi reči to kar govorijo.
A kaj, ko jaz zmeraj govorim po svoje. In moje srce se ni spremenilo. Kot sem rekla tisti večer pod tribuno Njemu, da oni bodo odšli, jaz pa bom zmeraj ostala.
In ostala sem. Še vedno sem tu. Tadeju polnim koledarje z vsemi tekmami in ga spominjam, da bo treba v Preddvor prej in da verjetno po hribčkih ne bo časa za kaj več kot za slabo urco sanj.
Pred več kot osmimi urami sva začela občudovat ta prekrasen objekt, ki nastaja. Upam, da ne bo minilo preveč let, da se znova spet srečamo.
Prijazni domačini in Ti, ki veš kdo si… v srcu. Ker cenim in nikoli ne pozabim.
Ko potrebujete kakršnokoli pomoč, moja vrata so zmeraj priprta. Ni treba trkat. Odprla jih bom sama.
Nekje med režami utrinkov.
Ko srce ve, bo vse še dobro.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić