Prihitimo na klop. Pozni smo, a dovolj hitri, da zaploskamo domačim fantom in zmeraj prijaznemu nasprotniku z Gorenjskega konca.
Večer, ki je minil tako hitro, kot se je začel.
S počasnimi koraki, z vztrajnostjo, z ogrevanjem.
Če se po večeru pozna, bo končnica noro napeta.
Fantje so lovijo, včasih ulovijo, včasih se zgubijo.
Ampak!
Kaj zmorejo ti mladi fantje. To je noro! Lahko uporabljam klicaje.
In jih bom. Ker pač lahko.
Ker sem res navijačica. Uf, z močnim grlom.
Vem zakaj sedem v sedmo vrsto (v prvi vrsti sicer zato, ker gre v to vrsto Tadej) in zakaj tokrat nisem na spodnjih klopeh.
In vem tudi kako biti izgubljen, vem kaj pomeni učenje in vem kaj pomeni, da se je učiti od samega sebe.
Zato pogumno v nove zmage. Skoraj sem napisala »noge« zmage, a tudi noge veliko pomagajo, da so roke tam kot morajo biti.
Čestitam in navijam dalje. In kjerkoli že kdaj bom… vedno bom na strani mariborske odbojke. Na strani odbojkarjev, ki tako srčno trenirajo, ki tako močno verjamejo in ki jim mladost ni izgovor.
Izgovorov ni. Samo motiv in želja.
In ker vsak počne kar zna najboljše, je uspeh in dolgi maraton vedno uspešen.
Pa saj vendar vemo, da se tudi o če molčim, kdaj preveč povem, kajne?
In če mislite, da sem pravkar zavila z očmi… o seveda sem. Kar pajtla.
Pridem, da ostajam. Mogoče kdaj pridem ko lahko in je pozno in ne pridem, ker ne gre, a vendar, vedno sem z mislimi pri vas, ko bijete svoje težke bitke.
Vsak si želi učitelja kot je Sebastijan Škorc.
V svoji genialnosti je ostal preprosto preprost. Uživajte v njegovem znanju.
Nam na tribuni je v izjemno čast.
Trenutek spremeni v nepozaben utrinek.
Moje mesto polno je draguljev.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić