Ime upanja

Ko sem zjutraj skoraj končala svojo pot, so mi po mislih frčale te misli:
“Če bo na koncu ostalo samo ime, če bodo na koncu ostale samo nitke prepletene v spomine nekega drugega časa. In če nam ostane samo misel, da bo imelo spet nekega dne smisel potem vemo, da je današnji dan tu, da verjamemo. In dokler verjamemo, ni samo ime. Je tudi upanje.”

Vedno bom imela upanje. Tudi ko bodo grdo govorili. Tudi ko ne bodo verjeli. Ko bodo vsi obrnili hrbte. Ko bodo kazali svoje grimase in napačne priimke.

Ker danes mi je sončni dan v Celju prinesel več kot samo zmago.

Prinesel mi je solze sreče. Nepopisno veselje. Neverjeten zagon.

Prvič z utrinki vijolice na akreditaciji. Ko sem čutila neizmeren ponos, hvaležnost in srčnost.

Moji nogometaši so zmagali v Celju. Benjamin in Bartuğ  sta zadela za nehvaležno 0:2 vodstvo, a čeprav so domačini zmanjšali, je zmaga odšla z nami domov.

Bil je res dan, ki se ga ne pozablja. Kulisa fantastična. Polni sektor Viol, polni sektor vijol’čnih navijačev.

Petje, provokacije in še kaj, kar ni spadalo zraven. A popoldan, ko smo se veliko smejali, od sreče kričali in se spraševali ali je kdo spet kužke ven spustil. Iz kdo ve kod.

Tekma, kjer smo razmišljali, če nekdo uro nazaj premika. Če res nikamor ne bo minilo. Kjer je bil podaljšek podaljškov daljši od podaljškov.

Neumorni igralci, ki so garali do zadnje sekunde. In zato so zasluženo zmagali. In zato se jim čestita za zmago.

Ker samo tako pošteno priznaš poraz. In ne obračaš besed na nekaj, kar je v resnici tvoja krivda, čeprav praviš da ni. Oh, ti dolgi monologi…

A tisti nasmešek na tiskovni odtehta vse.

Obožujem take tekme. Obožujem take trenutke. Obožujem, ko srečam ljudi, ki jih že sto let nisem srečala in sem jih tako neizmerno vesela.

Obožujem, ker sem po tekmi kot da bi pojedla deset duracelk.

Za mene je ta zmaga en velik ponos.
Čez deset let ne bo nihče pogledal kako si zmagal. Ampak da si zmagal.

Ponosna na vse, ki ste verjeli. Ki se vzdržite slabih komentarjev. Ki ste ne glede na vse kar se zgodi zmeraj tu. In hvala, ker ste ob moji rami.

Hvala prijatelji, hvala Tadej, ker mi pomagaš pri vseh norih idejah.

Hvala, ker mi daješ nasvete in me ne ustavljaš, ko ti ob prezgodnjih urah govorim kaj vse bi rada naredila.

Hvala moj NK Maribor. V srcu si mi. Zmeraj. To se nikoli ne bo spremenilo.

Ne, ni vedno lahko. Je pa vedno vredno.

In ja, delali bomo Vijol’čno kri za vse ljudi tudi letos septembra. In obljubim vam, da se bom tudi letos raztrgala, da bo uspešna kot vse do slej.

Bilo mi je lepo z vami. In veselim, da bomo znova skupaj. Tudi če bo mesto morda pa le pobelil sneg. Z izzivi pa radi živimo, kajne?

Skoraj 13 let kasneje…

Trenutek spremeni v nepozaben utrinek.

Ene trenutke dajemo v posebne koščke srca.

MalaMo. :*