Kadarkoli se peljemo v Verono, mi igra srce.
Zgodaj vstanem in pozno grem spat, samo jaz sem ne glede na vse kar se zgodi, tako hvaležna in ponosna, da mi je dano, da sem na tekmah Rane Verone, Rokijevega kluba.
Ne znam pojasnit koliko mi pomeni to, da je Tadeju zaupan volan, da sva lahko zmeraj v tako dobri družbi, ko se peljemo proti temu krasnemu mestu, kjer smo zmeraj lepo sprejeti, kjer imamo, če se le da, ogled katere od krasnih zgodovinskih spomenikov, kjer smo zmeraj povezani v športu, dobri energiji in krasni zgodbi o prijateljstvu.
Verona je kraj, ki povezuje ves svet. In mi smo tisti mali srčen košček, tako ponosni, da ko pridemo v dvorano kar žarimo od ponosa.
Razprodana dvorana je. 5.200 ljudi. Zunaj je noro. Tako polnega parkirišča ne pomnim. Zunaj je veselo. Dogaja se na polno. Na vhodu greš skozi, kot da nikogar sploh ni.
Cela izgubljena seveda znova nekaj iščem in v očeh vidijo moj obup. Ti zlati domačini. Moja polomljena angleščina in moje mahanje zraven vsega obupa, pa to sploh ni težava. Rešitev mi pokažejo. Čaka me za ovinkom. Ko se vračam od kraja kamor se mi je mudilo, srečam prijazne navijače s kužkom. Ko vidijo, da ne morem mimo brez da mu ne bi z obrazom kazala kako je luškan (ja, vedno luškan), se mi prijazno nasmehnejo. O ja, taki smo si podobni.
Sedem na stol 1000. Najina sedma Rokova tekma v Veroni je to.
Veva, da je nasprotnik močan. A domači igralci znajo premagat vsakogar. Vem, da počasi rastejo in vidim jim, da je za njimi ogromno truda in garanja. Pa še prejšnji vikend, ko so za las izgubili v finalu pokala. Gradijo ekipo in v višino so vedno višji.
Ogrevanje je krasno, kulisa, ki si jo želiš doma in vse se začne.
Nasprotnik ni prijazen. A niz za nizom je bolje. In bolje. In malo zmanjka, da bi fantje šli v četrti niz. Ni bilo dovolj.
Žalostnih obrazov sedimo in se premikamo. Gledamo in opazujemo. Ni nam vseeno. Nimamo pravih besed. A smo hvaležni.
Za izkušnjo. Za novo znanje. Za nove korake. Za nova spoznanja. Za nove prijatelje. Za krasno kuliso. Prekrasne navijače. Za izjemno zgodbo.
Fantje so pogumni. Veliki postajajo in pred njimi je še zahtevna pot. A so srčni. Radi imajo to delo in opravljajo ga z odliko.
Včeraj niso zmogli vsega. Moč nasprotnika je bila prevelika. A to zato njih ne dela manjše. Še večji so. Ker so bili garači do zadnje točke.
In nekega dne se to vrne.
Verjemite meni. V športu sem videla že veliko. Včasih se zdi da že preveč.
Ko si hvaležno pomahamo v slovo, ko še zadnjič rečemo adijo do prihodnjič, ko še zadnjič pogledam dvorano, ki je že skoraj resetirana, sem ponosna, da sem lahko tako kričala in navijala za svojega najljubšega športnika na svetu. Ker imam privilegij, da je Mariborčan in to Mariborčan z največjim srcem v Italiji.
Hvaležna Perotu za vse kar dela za naju dva. Za doze smeha, za vso pozitivo in predvsem, ker nas ima rad glih tak vsekane kot smo. Zato smo zmeraj tu in bomo zmeraj prišli, če bomo le lahko.
Ni besed dovolj za HVALA, a upam, da nam vse to piše na obrazu.
Roki, pogumno v nove zmage. Zmeraj bomo s tabo! Ker skromnost in hvaležnost gresta zmeraj z roko v roki, kajne Roki?
Trenutek spremeni v nepozaben utrinek.
Vse imaš ko svoje srce daš.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić