Za toliko sem hvaležna, ko pišem te vrstice.
Za čudovito jutro in krasno dopoldne.
Za fantastično kosilo in prijaznega šoferja avtobusa, ki me je pripeljal skoraj do stadiona.
Za prijatelje pred, med in po srečanju.
Za krasne debate, krajše sprehode in krasne reditelje na vhodu.
Za lepo srečanje, za Soudanija in Benjamina.
Za vse nogometaše, ki so prišli v kader in odigrali uspešno tekmo.
Za vse, ki so mi mahali in vse, ki so me našli na tribuni.
Za vse, ki ste se od nekod prikazali in ostali.
Za darila in nov krasen nahrbtnik.
Za krasno navijaško kuliso, kjer ne zmanjka »švicarskega sira.«
Za sonce. Stokrat podčrtano.
Za prijazno tribuno.
Za veliko smeha. In še več smeha.
Za tretji polčas na štengah in pri ograji.
Za trenutke, ki jih ne bomo pozabili.
Ker tudi ko gredo. In ko gremo.
Ostajamo. Ker smo tu nekje. Ker ostajamo.
Zvesti. Predani. Srčni. Iskreni.
Naš klub.
Niti sekunde ni bilo, ko si ne bi zaslužili te zmage.
Hvala Mura za pošteno in fer srečanje.
In še vsem, ki ste bili na »oboji strani.«
In ko sem hvaležna, sem hvaležna še za preostanek odbojkarske tekme.
Ko sem prišla v dvorano Tabor sem videla veliko dobrega.
Zato sem hvaležna še za krasno odbojko.
Za borbo, željo in veliko energije.
Za nekaj, kar še prihaja. Ponosni smo na vas, dragi odbojkarji.
Prepričana sem, da velike stvari še prihajajo.
Ker danes je bil vseeno tako lep dan.
Sem hvaležna. Za nogometaše in odbojkarje.
Za iskrenost. Za predanost. Za to, ker smo v tem norem svetu to kar pač smo.
Vsak da kar ima. In ostajamo, ker smo prišli, da bomo zmeraj tu.
Bili ste in boste. Moje sonce.
Trenutek spremeni v nepozaben utrinek.
Smejem se in lepo je.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić