Ljudski vrt. Tribuna C. Lepo je bilo priti domov.
Domov, kjer se rojevajo največje sanje in kjer smo vedno polni upanja, želja, tihih misli ali včasih kdaj preglasnih besed.
Za mene zagotovo prvič, da smo pomlad nogometa začeli že prvi dan februarja, a pretirano mrzlo ni bilo, a za vsak slučaj imamo še koco v topli vrečki, da mraz ne bo izgovor.
Sobotni konec dneva, ko se je sonce poslavljajo, da je pomahalo šestnajstkratnim državnim prvakom in jih pospremilo na prvo tekmo druge polovice sezone.
Soudani je bilo prvo ime srečanja in fant si je to zaslužil stokrat podčrtano in s krepko napisano. Nogometaš, ki je ostal skrben, srčen, prijazen, hvaležen in nasmejan ne glede na vse kar se mu je v življenju zgodilo in njegove izkušnje kažejo, da ga ni pravično ocenjevati po njegovi mladosti. Ker starost ni prava besede. Ker takšnega človeka bi si želel vsak klub. Vsak klub potrebuje Soudanija. Potrebuje njegovo znanje, kvaliteto, njegovo odločnost. Njegovo samozavest.
12-ti vijol’čni bojevnik v zgodovini kluba. Zasluženo. Prigarano. Ko znaš ceniti grb in publiko in publika ti to vrne. Ni večje nagrade od te. In ta, ta je šla v res prave roke.
Ker mu je šlo od nog, smo noreli. Ko je ekipa igrala, smo cenili.
Sobotni nogomet je bil prav fajn. Zaradi lepe zgodbe. Zaradi rahlega učenja. Zaradi upanja. Zaradi želje. In predvsem, ker ni malih klub v Sloveniji. In niso male Domžale in nikoli ni prav reči karkoli zaničevalnega o klubu, ki je bil do nas zmeraj tako zelo prijazen.
Prijeten večer. In pol še sever.
Čakali smo. Bila nas je le peščica. Ampak končno imam fotografijo z velikanom svetovnega formata in tega prijaznega nasmeha ne bom nikoli pozabila. Kako profesionalen, prijazen nogometaš je to. Vedno sem in vedno bom znala ceniti.
Hvala dragi prijatelji, ker smo končno skočili v »srečno novo leto,« ker smo lahko znova skupaj spremljali naš lepi mariborski nogomet.
Ne glede kaj se zgodi, mi bomo tu. Sanjali dalje. Verjeli. In bili.
Zadaj so stvari, ki so zadaj in pred nami je nekaj, kar verjamem, da prinaša nepozabne trenutke. A ne glede na to kaj se bo zgodilo, mi bomo ostali.
Ljubezen do kluba in grba sta dokler nam bije srce.
Sobotni blog, ki je ponedeljkov, je končno natipkam. Verona in jutranja ljubezen sta me pripeljali do popoldanske ure.
A sreča ostaja ista. Ljubezen gre naprej v nove zmage.
Trenutek spremeni v nepozaben utrinek.
Odhajaj počasi. Vrni se in zmaguj.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić