Sobotni večer je bil namenjen odbojki.
Čeprav je te dni časa vidno premalo, sem hitela v dvorano in se skoraj »zložila« med »novimi« vrati, a pravi čas prihitela na meni ljubo klopco, kjer sem s sebi ljubim kompanjonom pogledala prvo tekmo četrtfinala prvenstva.
Čeprav sem dolgo oklevala, če bi sploh šla, saj so za mano fejst naporni dnevi in prišel je še eden, mi ni žal, da sem dve uri preživela med meni ljubimi odbojkarji.
Tekma je bila vremenu primerna, a smo vsi tako zelo navijali za peti niz, da je bilo to že res nekaj neverjetnega.
Kot da bi se dvorana zbudila, ko je začutila da se obeta preobrat.
Tako zelo mi je žal. A ni se zgodil. Tisto veni in tisto noter je spremenilo vse.
Odbojkarji so zapustili tekmo proti vedno neugodnim in res vedno zagnanim Dolenjcem kot poraženci.
Bila je težka in zahtevna tekma. Polna norih zgodb in zdelo se je, da se nikoli ne bo končala.
Stiskali smo vsi vsak na svoji strani.
Pa tudi slišali smo vsak na svoji strani.
Vseeno je bil krasen, fajn večer.
Pero in Tadej pa se upam da drugič vračata. Bila sta upravičeno odsotna. A brez njiju pač ni isto.
V upanju, da se vidimo v nedeljo na tekmi številka tri.
Življenju podarite svojo iskrenost.
Včasih čas pač daleč je.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić